Primer Eduard Einstein

Založnik o knjigi

»Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv«

Laurent Seksik v romanu posodi glas Eduardu, pozabljenemu sinu Alberta Einsteina, ki je večji del življenja preživel v psihiatrični kliniki. Dramo takrat že razpadle družine Einstein, ki se začne odvijati v 30. letih prejšnjega stoletja, enem najtemačnejših obdobij evropske zgodovine, in ki je življenjepisci tega genija preteklega stoletja večinoma ne omenjajo, nam z različnih perspektiv odstira kot človeško dramo, ki se dotika vseh.

»Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv,« je v enem svojih pisem iz ameriškega begunstva Albert Einstein napisal svojemu prijatelju. V začetku 30. let preteklega stoletja je Eduard, Einsteinov drugi sin iz njegovega takrat že razpadlega zakona z Vojvodinko Milevo Marić, star 20 let. Nadarjeni mladenič, začetnik študija medicine, doživi prve epizode shizofrenije. Ko stanje postane neobvladljivo, ga mati odpelje v psihiatrično kliniko. Tam bo preživel preostanek življenja.

V romanu se znotraj širšega konteksta zgodovinske tragedije vzpona nacizma prepletajo tri usode. Laurent Seksik nam s kirurško natančnostjo in z neverjetno človeško toplino razkriva bolečino razdajajoče se matere, nemoč verjetno največjega genija preteklega stoletja in hrepenenje zapuščenega sina.

Laurent Seksik (1962) je zdravnik in pisatelj. Leta 1999 je izdal svoj prvi roman. Od leta 2006 je odmeven avtor v mednarodnem prostoru, hkrati pa nadaljuje tudi zdravniško kariero. Ko je za založbo Gallimard pripravljal biografijo o Einsteinu, je zaslutil tudi družinsko tragedijo, ki je življenjepisci tega genija preteklega stoletja večinoma ne omenjajo …

Odlomek iz knjige

Z negotovim korakom stopa po enem od peronov na berlinski železniški postaji. Elsa ga drži za roko.Govori mu s svojim sladkim, nekoliko potegnjenim naglasom in ob tem pogrkuje. Reče mu »Albertek«.Toda njena razvlečena intonacija, značilna za švabščino, ki je njen rodni dialekt in mu je v preteklostivedno dajala oporo, tolažbo, saj ga je spominjala na otroško ščebetanje, ga zdaj ne umiri.Na istem peronu berlinske železniške postaje ga je pred šestnajstimi leti, avgusta leta 1914 – napredvečer razglasitve vojne – spremljala neka druga ženska, Mileva. Hodila je ob njem s svojo šepajočohojo. Njegova sinova Hans Albert in Eduard, ki so mu rekli Tete, in sta takrat bila stara deset in štirileta, sta mamo držala za roko. Pospremili so ga prav do vlaka. Vzdušje je ledeno. Mož in žena se dokončnoločujeta.»Ne greš z nami?« vpraša Eduard.»Ne, Tete, tvoj oče ne gre,« odgovori Mileva.»Zakaj pa oče ne gre?« reče otrok.Hans Albert je molčal. Pri svoji starosti je razumel, kaj pomeni ločitev. Odslej bodo oče in njegovasinova več sto kilometrov narazen. Papa ostane v Berlinu; Hans Albert, Eduard in njuna mati se vračajov Zürich.»Nas boš kmalu obiskal?« vpraša Eduard.Prišel bo kolikor mogoče kmalu.»Vstopi, Tete, vlak bo odpeljal!«Mlajšemu sinu pomaga po stopnicah. Otrok ga objame okrog vratu. Njegova mama ga objameokoli ramen. Družina se namesti v kupeju. Hans Albert in Mileva se usedeta tako, da ne gledata skoziokno. Eduard stopi na sedež, pritisne obraz na šipo in z roko boža okno.»Tete te čaka v Zürichu!« zakliče.Odgovori mu z gibom roke. Vagon počasi zapušča postajo. Kupe mu izgine izpred oči. Za trenuteknepremično obstane s pogledom prikovanim na vlak, ki odhaja.Tete te čaka v Zürichu.
Laurent Seksik, Primer Eduard Einstein (str. 30)