Zbrani spisi I

Recenzija Bukla

(Skupen opis z knjigi Zbrani spisi I in Zbrani spisi II.)

V slovenščini boste le težko našli bolj trdoživo humanistično knjižno zbirko, kot je Filozofska knjižnica, ki že deset­letja prinaša tehtne, dobro prevedene in izvrstno urejene prevode (pa tudi izvirna dela) temeljnih filozofskih del z vsega sveta. Tako je tudi s triinšestdeseto (ta je izšla leta 2016) in šestinšestdeseto knjigo iz te zbirke, ki v prevodu, s spremno besedo in opombami Sonje Weiss, docentke na oddelku za klasično filologijo v Ljubljani (in avtorice prve monografije o Plotinu v slovenščini), ter pod budnim uredniškim očesom pisca uvodnih besedil v obeh knjigah, filozofa in profesorja Marka Uršiča, prinaša zbrane spise Plotina (205–270), grško-rimskega filozofa, neoplatonista in učenca Amonija Sakasa, okoli leta 244 pa je v Rimu ustanovil filozofsko šolo. Za vzor so mu bili Platon, Pitagora in Aristotel, Uršič pa pravi, da je bil Plotin zadnji resnično véliki poganski mislec pozne antike. Čeprav se v svoji filozofski mistiki Enega, ki ga pogosto imenujejo tudi »oče«, v marsičem približa krščanskemu etosu in logosu, samega Jezusa Kristusa Plotin nikjer ne omenja, tako da ni jasno, ali je krščanske nauke sploh poznal. Slovenska matica bo Plotinove traktate, ki jih je vsega skupaj 54, izdala v treh knjigah, do sedaj pa sta izšli prvi dve, ki prinašata prvih 33 traktatov. Ti so urejeni kronološko, torej drugače, kot si jih je zamislil Porfirij Tirski, Plotinov učenec in prav tako neoplatonist, ki je uredil njegova dela v šest sklopov po devet traktatov. Plotin v svojih traktatih obdela vse ključne filozofske teme, s katerimi so se ukvarjali filozofi do tedaj: najbrž ni naključje, da prvi traktat govori o lepoti, sledijo traktati, ki se osredotočajo na dušo in um v njej (traktati 2 do 11), potem se preseli na kozmologijo in gibanje neba (traktat 14), pa traktati o tostranskem in onstranskem vodniku duše (traktat 15), traktat o samomoru (traktat 16), umskih in čutnih bitnostih (traktat 17), prva knjiga pa se zaključi z razpravo o krepostih in dialektiki ter se logično sklene. Drugo knjigo, ki prinaša dvanajst fragmentov od 22. do 33., je Plotin napisal v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju, tvori pa niz velikih in odmevnih razprav, ki pokrivajo teme, kot je denimo to, da je bivajoče vsepovsod v celoti eno (traktat 22 in 23), o bivanju v možnosti in bivanju v dejanskosti (traktat 25), aporija o duši (traktat 27 in 28) ter vidu (traktat 29), druga knjiga Plotinovih spisov pa se zaključuje s traktati 30 do 33, ki tvorijo t. i. Plotinov véliki spis, ta pa se ukvarja z naravo, umom in umsko lepoto, sklepa pa se z najdaljšim traktatom z naslovom Proti gnostikom, ki ga imajo tudi za enega najpogosteje komentiranih Plotinovih spisov. Knjigi za tiste, ki jih privlačijo filozofski klasiki.

Samo Rugelj, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.