Kaj lepega povej
Svetlana Makarovič
| Založba | Sanje |
| Zbirka | Hiša pesmi |
| Leto izdaje | 2016 |
| ISBN | 978-961-274-458-8 |
| Leto izdaje izvirnika | 2016 |
mehka vezava
188 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Svetlanini verzi izkrčijo glas nagajivk, novoletnic, valentink, voščilnic in pesmi v slovo. Zvoki, ki predirajo opno življenja, so sem in tja dražestno mehki, spet drugič ostro privihani. Kratko odmerjene pesemske oblike se oblačijo v krhke umetničine ilustracije, vzgibane s šumenjem v visoki travi. Njihovi upogibi so svečani, sijoči, prisrčni. Dobrosrčni. Življenjsko točni. Polni duha.
Svetlana Makarovič je pesnica za odrasle in otroke, mladinska pisateljica, virtuozna šansonjerka, ilustratorka, prevajalka in avtorica priredb ter igralka. Nejenjajoče ustvarjalna je podpisala dosledno nagrajevane in v visokih nakladah založene pesemske knjige (Pelin žena, Sosed gora, Krizantema na klavirju, Samost itn.), slovita odrska dela (Sovica Oka, Sapramiška, Pekarna Mišmaš ipd.), poezijo in prozo za odraščajoče (Gal v galeriji, Veliki kosovirski koncert, Mačnice, Mačje leto itd.), zbirke pravljic (Smetiščni muc in druge zgodbe, Svetlanine pravljice, Zlata mačja preja ipn.) ter slikanice.
Recenzija Bukla
Knjiga kratkih pesmi in voščil v rimah Kaj lepega povej je blago presenečenje izpod običajno bolj ostrega pesniškega peresa Svetlane Makarovič. Rime se ponujajo v petih sklopih, pospremljene pa so z ilustracijami travniškega cvetja, ki se je zarisalo sami avtorici. V Nagajivkah najdemo malce staromodne, toda arhetipske verze o ljubezni, varanju in stvareh, ki se zgodijo, ko pade mrak. Voščilnice so dobrotljive kitice za osebne praznike dedka, babice, bratca, otroka in drugih bližnjih nam oseb – za pomlad, poletje in jesen življenja. Valentinke gredo dlje od običajnih ljubezenskih izpovedi, saj govorijo o žlahtnem hrepenenju po ljubljenemu ali ljubljeni. Novoletnice so vznesene, polne optimizma, ki ga prijatel jem, sebi in svetu poklonimo v trenutkih, ko smo tudi sami prosti cinizma, medtem ko so Pesmi v slovo izbor žalovanja – od pomirjenega do bridkejšega – in se nas dotaknejo ter govorijo o dragocenos tih bivanja: »Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno. / A kar ni njeno, nam ne more vzeti. / In to, kar je neskončno dragoceno, / je večno in nikdar ne more umreti.« Knjiga z izrazitim darilnim namenom se konča s prostorčkom za štiriperesno deteljico.
Žiga Valetič; Bukla 127-128
