Heil Hitler, prasec je mrtev!

Založnik o knjigi

Hitler se s šoferjem vozi po pokrajini, ko pride do trka. Povozila sta kokoš. Hitler pravi šoferju: \'Bom kar jaz povedal kmetu. Jaz sem firer, razumel bo.\' Čez dve minuti se Hitler vrne in se drži za zadnjo plat, kamor ga je brcnil kmet. Odpeljeta se in kmalu pride do še enega trka. Tokrat sta povozila prašiča. Hitler reče šoferju: \'Zdaj pojdi ti.\' Šofer uboga, toda iz kmetove hiše se vrne šele čez eno uro, pijan je, v rokah nosi klobase in druge dobrote. Hitler ne more verjeti lastnim očem. \'Kaj si mu pa rekel?\' vpraša. Šofer odgovori: \'Nič posebnega. Samo pozdravil sem: Heil Hitler, prasec je mrtev.\'

Se je na račun Hitlerja dovoljeno smejati, in pa, ali je v Auschwitzu obstajal humor? Rudolph Herzog, nemški režiser in pisec, je naredil nekaj, kar je bilo v povojni Nemčiji in še dolgo zatem zelo nedostojno in dokaj tvegano početje, skoraj nič manj kot zanikanje holokavsta – raziskal je, čemu so se v času nacizma smejali Nemci.
Že sam Hitler je s svojo pojavo, nastopom in pogosto brezglavimi političnimi in vojaškimi potezami kar vabil k satirični upodobitvi, nič manj pa njegovi pompozni, toda neotesani jurišniki, ki so pri ljudeh razen očitnega strahu vzbujali tudi prikriti posmeh in zaničevanje. Ne le znameniti Chaplinov Veliki diktator, na odrih bogate nemške in avstrijske kabaretske scene je mrgolelo komikov, ki so od prvega trenutka hitlerjanske oblasti razgaljali pravo naravo, notranjo (ne)kulturo in cilje nacizma. Cvetela je tudi \'domača proizvodnja\' vicev, ki so si jih ljudje šepetali od ušeh do ušes.
Prav satirični pogled na novo oblast je prvi razgalil vso ničevost teh samozvanih \'gospodarjev višje rase\'; malomeščanov, obskurnih povzpetnikov, ki so se ob demagogiji psihopata prelevili v morilce. Banalnost zla, ta tako zgovorna oznaka nacizma, do katere se je uradno zgodovinopisje dokopalo šele desetletja po koncu vojne, je povsem jasno razvidna že v prvih, najbolj preprostih dovtipih, ki so nastajali v domovih in na ulicah predvojne Nemčije.
Herzogovo raziskovanje, čemu so se smejali Nemci v času nacizma, nam razkriva še nekaj zelo pomembnega: najsi so bile šale Hitlerju naklonjene ali nenaklonjene, zelo jasno nam povedo, da so se Nemci že od samega začetka zelo jasno zavedali, s kom imajo opravka. Vedeli so! Zavedali so se zločinske narave nacizma, zavedali so se njegovih ciljev in vedeli so, kakšne metode uporablja – vključno z genocidom in Auschwitzem. In so se temu najmanj tiho podredili, če se že niso iskreno strinjali. Vsekakor se mu večinoma niti v šali niso uprli.
In drugi del našega vprašanja, je v Auschwitzu obstajal humor? Da, obstajal je, in kot se to pogosto dogaja, so bili njegovi najplodnejši avtorji same žrtve holokavsta. S črnim, obešenjaškim (kako prikladen izraz v tem primeru) humorjem so si dajali duška, si dajali upanje in ne nazadnje, v nasprotju s svojimi klavci so s človeškim obrazom gledali smrti v oči.