Urednikov uvodnik
Kaj se je dogajalo s poročanjem o kulturi v pretek­lem obdobju? Nič dobrega. Zadnje, krizno desetletje je bolj ali manj potekalo v smeri poudarjene erozije prisotnosti kulture v celot­nem.. več>
SANJE V BRDIH 2017 – »Poelitično nekorekten festival«
Intervju: Tjaša Koprivec in Rok Zavrtanik
Bukla 132-133, 24.5.2017

Tjaša Koprivec in Rok Zavrtanik

foto: arhiv Sanje

Založba Sanje letos vstopa v dvajseto leto delovanja, pet let mlajši je Festival Sanje, ki neprekinjeno poteka od leta 2002. ­Identiteto in prepoznavnost je pridobival predvsem v Ljubljani, zadnjih sedem let pa so njegovo osrednje prizorišče Brda.
V katalogu festivala se danes nahaja nepregledno število dogodkov s področja kulture, a tudi znanosti, filozofije in športa.
Zadnjih deset let (od leta 2007) festival družno vodita Tjaša Koprivec in Rok Zavrtanik.


Bukla: Kako bi opredelila poslanstvo festivala? Nam lahko zaupata njegovo zgodovino?
Koprivec: Sanje v Brdih, dasiprav smo festivalski pletež doslej imenovali Sanje v Medani, so se vkrcale na krov budnosti in zavedanja. Literarno-glasbeni ustroj je vselej želel ogovoriti intimno osebno in v boleče kolektivne iznajdbe posvetiti z občutljivostjo in, kakopak, lepim. Sanje smo v Brda prvikrat zanesli leta 2010. Trenutek je bil nespokojen, koprnenje gosto in koraki so naravnost drveli proč od premora. Pa se je zgodilo. Čudočarno snidenje z murvo in s Tonetom Pavčkom, z Bertom Pribcem, Iztokom Mlakarjem …
Zavrtanik: Res je. Festival Sanje, starejši brat, je svojo pot pričel slabo desetletje prej, davnega leta 2002, pod odprtim nebom, z ljubljanskim tramvajem v parku Zvezda. Tja sem si ga drznil pripeljati po tem, ko sem v neki promocijski akciji zadel avto. Pričelo se je s smelimi koraki: v prvi vrsti smo izpostavili neodvisno glasbeno ustvarjalnost, ki si težje utira stezice v elektronske medije, a je v Sloveniji naravnost izjemna, postopoma pa – v skladu s filozofijo odprtokodnosti – širili obzorje in odprli vrata tudi številnim ustvarjalnim zvrstem. Stalnice so bili redni petkovi freestyle hip hop večeri, bili smo med prvimi, ki smo redno prirejali stand-up dogodke, vpel­jali smo Kino pod zvezdami, Znanost na robu pameti, odpirali razprave s ­področja filozofije, znanosti in politike, organizirali glasbene delavnice za otroke (npr. Tramvaj cin cin s tedaj še živim Janezom Bitencem), redno smo gostili Mlade rime, izvajali tai chi delavnice v parku in celo sodelovali pri izvedbi ultramaratonskih tekov v Sloveniji.
Festival skuša odpirati prostor za zavedanje, preko predpisanih družbenih norm. Zato je po definiciji tudi politično nekorekten – ne le do ­mainstream potrošniške kulture, pač pa tudi do ostalih miselnih in moralnih dogem, ki nam jih vsiljuje čas; s politiko na čelu.
Za nami je na tisoče prireditev … ne štejemo jih več.

Sanje v Medani

Sanje v Šmartnem

Bukla: Komu v osnovi namenjate festivalski program in koliko obiskovalcev dosežete?
Koprivec: V pesniški navzočnosti nikoli ne umreš. In ker poezija zmore odpahniti dveri v carstvo duš in ker nezajezljivo kliče k predaji, je bržkone tu celota občinstva. V navzočih in pozornih posameznikih. Sem in tja jih je bilo za prgišče, a precej pogosteje so, pri sveti Barbari, naselili vse stole naokrog.
Zavrtanik: Želimo nagovarjati najširšo javnost. To nam je, dokler nam je bilo dopuščeno delovati na osrednjem trgu slovenske prestolnice, tudi uspevalo. Če občinstvo ne bi bilo tako navdušeno, festivala ne bi bilo. Danes se večina naših prireditev oglašuje gverilsko, prek socialnih omrežij – za marketing sredstev praviloma ni. Kar se obiska tiče, je vsakoletni višek festivala vsekakor prireditev, ki jo ustvarjamo z Matijem Solcetom že od prvih let festivala: koncert skupine Etno Histria, ki od leta 2012 nastopa tudi pod imenom World Histeria Orchestra. Prireditev ne izstopa le po obis­ku, ki praviloma presega tisoč obiskovalcev, ampak predvsem po neverjetni energiji, ki jo razvije z navdušenim občinstvom. Ta koncert je doživetje posebne vrste: na odru obenem nastopi od osemdeset do sto mladih glasbenikov iz več kot dvajsetih držav z izjemnimi priredbami ljudskih pes­mi z vsega sveta. Letos se koncert pripeti 2. avgusta, predvidoma na Prešernovem trgu.

Bukla: Festivalski večeri so približali vrsto umetnikov. Kdo so ti?
Koprivec: Zdaj bi se moralo zgoditi hudourniško izlitje imen, ki so dvigovala prapor. Smo nizko nad obzorjem in nebo ni retuširano – dame in gospodje, v cilindre čustev so grizli Svetlana Makarovič, Milan Jesih, Katja Perat, Stanka Hrastelj, Goran Vojnović, Miljenko Jergović, Marko Tomaš, Miklavž Komelj, Janez Ramoveš, Neža Maurer, Erika Vouk, Josip Osti, Dušan Šarotar, Veronika Dintinjana, Andrej Rozman Roza, Tomaž Pengov … Sapa jen­ja, obilje njih, ki slišijo na novi človek, pa ne. In prav res so vse – mitologija, metafizika. Umetniki, ki med hitrimi obrati življenja zmorejo izgovoriti neizgovorljivo.
Zavrtanik: Festival rase iz veselja in navdušenja. Tako se ponavadi odzivajo tudi umetniki. Kljub temu, da so honorarji praviloma majhni ali celo simbolični, so se v vseh letih odzvali tako rekoč vsi umetniki, ki smo jih povabili. Svetlana Makarovič je, denimo, naša stalna gostja že štiri leta zapored, vsakokrat s precej ekskluzivnim programom. Obstaja nekaj več, kot je denar … No, na tem nekaj več se utemeljuje in sanja festival.
Vse bolj smo podobni afriškim otrokom, ki igrače, ki si jih ne morejo privoščiti, izdelujejo kar iz smeti, pri čemer pa razvijejo inovativnost, ki pogos­to daleč presega domišljijo tako imenovane zabavne industrije.

Bukla: In kakšna je torej ekonomska slika festivala?
Koprivec: O cekinskih vprašanjih spretneje govori Rok. Nekaj časa so bili hodniki gibljivejši in zato knjižne naklade višje; tako je založba Sanje v lastni malhi iskala podporo za napeto vzmet. Nato smo za pomoč prosili agencijo za knjigo, ki je prikimala. Lani smo ostali praznih rok. S finančnim priboljškom je brž pristopila edinole Občina Brda. V skrivnih prehodih sebe smo našli obilje poguma in z zlatimi umetniki potonili v živo obliko. Bilo je nad­lepo. Z vročo željo grem čez obraze vseh, ki razporejajo številke, in milo priporočim sanjsko briško literarno-glasbeno lepotijo. Naj se njena misel vzpne! Naj razširi svoje veje. Čeravno v bolečino drugih dreves.
Zavrtanik: Festival je vselej nastopal s skromnimi proračuni, svoj višek pa je dosegel leta 2008, s petinštiridesetimi dnevi neprekinjenega dogajanja sredi Ljubljane in v nekaterih drugih krajih po Sloveniji, sodelovali smo celo z Burkino Faso, kjer so v sklopu sodelovanja na največji radijski postaji prvič v svoji zgodovini v živo nastopali s pravljicami za otroke, med drugim tudi z Zvezdico Zaspanko. Po tem letu smo bili priča strmoglavljanju tako imenovanega javnega interesa v kulturi; že tako skromno podporo so festivalu drug za drugim odpovedovali MOL in njegov Zavod za turizem, Ministrstvo za kulturo RS, z lanskim letom pa je podporo festivalu odrekla tudi Javna agencija za knjigo RS.
Letos se je odločneje zavzela ekipa Občine Brda, ki se vendarle zaveda pomena festivala za identiteto pokrajine, saj so medijski odzivi sila naklonjeni in malone nepregledni. Sicer pa nam mandat za razvoj festivala Sanje dajejo v prvi vrsti ustvarjalci sami in pa javnost, seveda.

Pravljična vas

Bukla: In kakšen je letošnji programski načrt? Lahko pričakujemo kaj novosti?
Koprivec: Da bi pesnik smel sneti žalno obleko, smo primorani misliti vstopnino. Ta je prijazna in, iskreno upam, prizanesljiva. Omahljivci, razsod­neži in dvomljivci lahko primaknejo ločeno mnenje.
Načrti za prihodnji čas so izmuzljiva reč. Epoha, ki prihaja, bo tako in tako čudovito svetlomodra in trajnejša od besed. In morje še kar preobilno za eno pesem.
V na moč čudežno zaporedje hrepenenja bodo letos vstopali Anja Golob, Milan Rakovac, Jure Vuga, Marko Tomaš, Bert Pribac, Jani Kovačič in Ana Pupedan. V skupen prostor nas bo z muzikalom zdrobil Andrej Rozman Roza s plejado gostov. Uf, to bo nedosežen spektakel! V trenutke, merjene v tisočlet­jih, bosta dihala Pavel Medvešček in pater Karel Gržan … Opros­tite, menda moram zamolčati nekaj velikih podrobnosti. Tako bojda terja dramaturgija.
Le to še smem izreči: krhki bomo. Z davnino v koraku.
Zavrtanik: Živimo v izredno dramatičnem obdobju, ko se zdi, da odpovedujejo še zadnje civilizacijske varovalke, barbarizem postaja mainstream, vojaška industrija in pornografija nadaljujeta s svetovno prevlado, posledice pa so katastrofalne za celoten planet. Spričo vsega tega se je festival že lani imenoval za poelitično nekorektnega. Krilatica S poezijo proti vojni pa je bila rdeča nit lanskega festivala.
Festival tudi letos ostaja poelitično nekorekten – karkoli si že kdo predstavlja pod tem – osrednja tema pa je staroselstvo, ki je v času raztapljanja identitet tako na nacionalnih kot individualnih ravneh, v času množičnega izginjanja kultur po vsem svetu, ki jih nadomešča plehka in v svojem jedru barbarska kultura potrošništva, izjemno privlačna tema. Konkretno jo bosta v okviru Foruma Sanje zastavila pater dr. Karel Gržan, ki pripravlja predavanje o osupljivih arheoloških najdbah na tleh slovenske Štajerske (predavanje poteka pod naslovom V znamenju Oriona) ter Pavla Medveščka, ki je lani objavil izjemno knjigo (Iz nevidne strani neba), v kateri popisuje izročilo posoš­kih starovercev.
Letos se bo festival odvil med četrtkom, 29. junija, in nedeljo, 2. ­julija. S po dvema koncertnima dogodkoma na večer ter množico pesnikov. Pa tudi videopoezijo, filmom, razstavami … Verjamem, da se bo vse skupaj ses­tavilo v klobčič neponovljivega doživetja, ki prekipeva od tistega, česar v družbi primanjkuje: lepote, smisla, zavedanja o pomembnem. Kot je že tradicija sedem let, se bo v sklopu Pravljične vasi v soboto, 1. julija, v čudovitem Šmartnem odvijal pravljični festival. Prireditve za otroke so brez vstopnine.

Bukla: Srečno torej in se vidimo v Brdih! :)