»Izhajala sem iz sveta, ki mi je blizu in ga najbolje poznam.«
Pisateljica Polona Glavan, rojena leta 1974, je po romanesknem prvencu Noč v Evropi (2001), ki je bil nominiran za nagrado kresnik, in zbirki kratkih zgodb Gverilci (2004) pred kratkim pri založbi Beletrina izdala obsežni roman Kakorkoli. Roman je na površju zgodba o odraščanju, o ljubezni, a obenem gre za poglobljen razmislek o sodobni slovenski družbeni stvarnosti.
Avtorica v tem romanu, podobno kot v Gverilcih, socialne, politične teme organsko izpeljuje iz povsem vsakdanjih, intimnih zgodb. Ideološki razkol med osrednjima junakinjama – ena na koncu »pristane« pri skrajnih nacionalistih, druga med antiglobalističnimi aktivisti – tako ni niti produkt socialnih razmer niti stvar pompozne načelne izbire, ampak prej seštevek številnih majhnih vsakdanjih odločitev, značajskih lastnosti, hipnih impulzov in strasti ter ne nazadnje tudi naključij. A s tem avtorica svojih junakinj ne odvezuje odgovornosti, prav nasprotno. Morda je v tej premisi mogoče zaznati odmev »banalnosti zla« Hanne Arendt, katere delo Izvori totalitarizma je prevedla (skupaj z dvema drugima prevajalkama).
Polona Glavan, diplomirana anglistka in komparativistka, prevaja dela iz sodobne ameriške, angleške in irske književnosti. In zato ne čudi, da ji kot (časovna) merska enota pri ustvarjanju služi prevajalska stran. Avtorica je iz romana, in iz svojega pisanja sploh, izgnala vsevednega pripovedovalca, ki bi se opredeljeval namesto bralca. Kakorkoli je tako za bralca naporen, provokativen, ker so tudi nacionalistični argumenti znotraj danega konteksta podani enako goreče in prepričljivo.
V pogovoru za Buklo je osvetlila nekatere vidike romana, čeprav pravi, da ji je o svojem pisanju zelo težko govoriti, »ker ni \'rezultat računa\' kot pri Poeju, ampak nagonsko in čustveno početje. Že reči, da imam pri tem \'namen\', je težko pretiravanje.”
Bukla: Koliko časa ste pisali roman Kakorkoli? Dobrih 450 strani je konkreten zalogaj že za bralca, kaj šele za pisateljico …
Glavan: Pet let in pol. Po eno prevajalsko stran (1500 znakov brez presledkov) na dan, kadar je čas dopuščal. In ves čas je bilo praznično.
Bukla: Naslov romana je odprt, nedorečen. A zdi se mi, da z njim niste imeli v mislih (domnevne) neodločnosti, apatičnosti in apolitičnosti sedanjih mladostnikov, kar se jim rado podtika.
Glavan: Med delom se je naslov glasil Kakor obrneš, ampak se mi je zdel nekako preveč »tehničen«. Za Kakorkoli sem se odločila zato, ker hkrati razkriva (dve plati) in skriva. Nikakor pa se ga ne prevaja Whatever, ampak No Matter How.
Bukla: Roman je zasnovan kot preplet dveh ločenih pripovednih linij, ki se na koncu za (usodni) hip stakneta; zakaj ste se odločili za takšno formo?
Glavan: Mirno lahko zatrdim, da sem po duši kratkozgodbarka. Veliko bolj kot k epski pripovedi se namreč nagibam k dramatičnim zamahom, to pa se laže uresniči v krajši formi, ki se jo da zapolniti že s posamičnim dogodkom oziroma – kar je zame bolj tipično – odzivom nanj. Tokrat sem obdelovala kompleksnejšo temo in se ravno z namenom ohranjanja te dramatičnosti odločila za dva pripovedna glasova, kar se lahko bere tudi kot hibrid med zvrstema, če kdo tako želi. Izbira forme sicer pri meni ni razumska zadeva, zgodbo preprosto »zaslišim« kot kratko zgodbo ali kot roman in jo tako potem tudi udejanjim. Bistvena je vedno vsebina, pot junakov od začetne do končne točke in vse, kar jih opredeljuje med njo. Ker imamo v tem primeru dve nosilki zgodbe, je edino naravno, da gravitirata h končnemu trčenju.
Bukla: Kako to, da ste se odločili, da o nevralgičnih točkah sodobne (slovenske) družbe – nacionalizmu, homofobiji, povečevanju ekonomskih razlik – spregovorite s perspektive odraščajočih deklet?
Glavan: Ko si mlad, si najbolj odprt in dojemljiv za sugestije, dobre in slabe, s tem pa seveda tudi za različne ideologije in prepričanja. Poleg tega praviloma takrat človek še nima dovolj življenjskih izkušenj, da bi doživeto in občuteno relativiziral, umestil v neki širši kontekst, pogledal na to od zunaj. Mladi možgani razmišljajo premočrtno in strastno, prav ta strast pa je bila tisto, kar me je pritegnilo.
Bukla: In od kod vam tako prepričljiv, »insajderski« vpogled v to generacijo?
Glavan: Mislim, da se generacija današnjih najstnikov in študentov ne razlikuje bistveno od moje, ki se je podala spoznavat in spreminjat svet pred dvajsetimi leti. Imajo mobilnike, imajo internet, imajo Erasmus in težje gospodarske razmere, kot smo jih imeli mi, vrednote – ljubezen, prijateljstvo in tipanje za svojim mestom v svetu – pa so ostale enake. Tako sem preprosto potegnila na plano spomine na lastna najstniška in študentska leta – kot še marsikomu se mi zdi, kot da je bilo včeraj – in brez težav padla v njihovo vzdušje. Potem sem morala samo še tu in tam preveriti kakšen podatek, na primer ta, iz katerega leta je kakšna pesem.
Bukla: Osrednji junakinji romana Lili in Alja na koncu stojita na dveh radikalno različnih ideoloških bregovih – Lili se prek fanta Marsa priključi skrajnim desničarjem, Alja pa levičarskim aktivistom. A na začetku pripovedi sta obe dokaj običajni mladostnici.
Glavan: Izhajala sem iz sveta, ki mi je blizu in ga najbolje poznam, torej iz nekakšnega srednjega razreda, če mu sploh še lahko tako rečemo. Torej sveta, v katerem se ljudje ne ubadajo z vprašanji golega preživetja, ampak imajo vsaj teoretično izbiro. Tu je preprosto več manevrskega prostora za odločitve in posledično spraševanje o odgovornosti.
Bukla: Za Aljo je odločilno neposredno srečanje, vstop v svet Drugega, ko začne inštruirati angleščino Senada, sina bosanskih priseljencev, ki živijo v revščini in socialni izključenosti. Ste želeli pokazati, da ima večjo težo kot načelno opredeljevanje neposredna izkušnja?
Glavan: Vsekakor. Smo družbena bitja in okolje je tisto, ki nas usmerja, postavlja pred odločitve. Število situacij, ki jih ima vsak od nas na voljo, je pravzaprav zelo omejeno in vedno se vsaj delno definiramo v odnosu do drugih. Je sicer nekaj v nas, kar nas v kritičnem trenutku požene naprej ali nazaj, v kritje ali v napad, v molk ali v kričanje, vendar moramo zato najprej ob nekaj zadeti, praviloma neprostovoljno. Za Lili je to nosečnost, za Aljo trk s svetom odrinjenih in potlačenih.
Bukla: Za nacionalizem, tako kot za druge ideologije, je značilna delitev naši – njihovi. Tako Lili in njen fant Mars ljudi delita v dve temeljni kategoriji: na Slovence in čefurje. A zelo spretno ste pokazali, da se isti mehanizem hitro sproži tudi pri aktivistih na drugi strani – na deljenje na »navadne« demonstrante in »prave« aktiviste.
Glavan: Nekje sem prebrala, da je človek neprimerno hitreje pripravljen podvomiti o svojem razumu kot pa o svojih moralnih stališčih. Tudi pri sebi vidim, da sem zelo občutljiva glede tega, kar se mi zdi \'dobro in prav\', in se zalotim, da sama pri sebi obsojam druge, ker ta \'dobro in prav\' razumejo drugače. Od tod izvira naš občutek premoči, zato smo na tej točki tudi najbolj ranljivi in navsezadnje pristranski. In prav ta ranljivost in pristranskost je tisto človeško, ki nas povezuje, tudi kadar smo čustveno in razumsko na različnih bregovih. Po navadi je to najteže priznati.
Bukla: Nasploh v vašem romanu Kakorkoli ne gre za črno-belo slikanje, obema stranema namenite enako prostora, ju predstavite enako prepričljivo. Tudi nacionalistični diskurz je notranje konsistenten, kar deluje provokativno. Se vam je zdelo nujno, da kot avtorica ostanete neopredeljeni?
Glavan: Neopredeljenost je moja naravna drža, že kot čisto mlada bralka sem vsevednega pripovedovalca prenašala le, če je bil zelo diskreten. Preprosto sem mnenja, da je delo celota, ki govori neodvisno od avtorja. Če govoriva o poetiki, mi je najbliže Flaubertova impassibilité – neprizadetost, torej nevpletanje avtorjevih čustev in prepričanj v pripoved. Še en prijem, ki nama je skupen, je posredna karakterizacija, torej opis oseb s pomočjo njihovih dejanj, govora in reakcij.
Bukla: V romanu to počnete res potrpežljivo in počasi; vzamete si čas tudi za veliko kav in cigaret, poslušanje glasbe … Ne nazadnje tudi večina življenja poteka v teh »premorih« med dramatičnimi dogodki.
Glavan: Da, še ena stvar, ki je zame tipična. Stavim na življenjskost, na verjetnost, na tisti Aristotelov »svet, kakršen bi lahko bil«, vendar pri teh »premorih« v tem primeru ne gre toliko za posnemanje samega tempa življenja kot za dajanje manevrskega prostora osebam, da se lahko razvijejo in predstavijo. Kot rečeno, pri meni se to počne »akcijsko«. Žal je to terjalo tudi svoj davek, nekaj stranskih likov je zaradi tega ostalo na ravni tipa, nosilca ene same lastnosti. Tega sem se ves čas zavedala, a se mi je načeto zgodbeno ravnotežje, ki bi ga lahko tak razvoj prinesel, zdelo bolj tvegano kot poenostavitev.
Bukla: Eno od orodij, s katerim ste odlično naslikali čustveni, miselni, nazorski svet obeh deklet, je tudi njun jezik.
Glavan: Jezik je zame prvo sredstvo karakterizacije, tisto, kar tudi živo, konkretno osebo izriše bolj natančno kot fotografija. Od nekdaj že vlečem na ušesa, kjer koli sem – pa ne toliko zato, da bi slišala, kaj ljudje govorijo, ampak bolj, kako govorijo. Ali puščajo stavke nedokončane, ali vsako stvar povejo dvakrat, ali se na sredini izgubijo in zaidejo v čisto novo smer – nagonsko jih presojam po tem, čeprav seveda ne zlonamerno. Zato je kajpak naravno, da tako gradim tudi svoje osebe.
Bukla: A prav od tod izvira tudi določena asimetrija med obema pripovednima linijama, ker Alja veliko bolje artikulirana kot Lili, imamo tudi boljši vpogled v stranske like na njeni »strani« zgodbe.
Glavan: To je seveda namerno, usklajeno z njunima značajema, kakor sem si ju zamislila. Lili je trmasta in zaverovana v svoj prav, Alja empatična in razmišljujoča. Obe pa sta na prvem mestu čustveni in tudi Alja, ki sicer skuša biti objektivna, je v svoji presoji zato pristranska, recimo pri Senadovi učiteljici in svoji sošolki, ne nazadnje tudi pri Senadovi družini.
Eden osrednjih motivov romana je tudi najstniška nosečnost. Lili na začetku romana pri sedemnajstih zanosi in se sprva odloči za splav, a se potem pod pritiskom fanta Marsa premisli, da ga ne bi izgubila. Na eni strani ste pokazali notranjo povezanost patriarhalnosti in desničarstva. A zdi se mi, da ste želeli opozoriti predvsem na nevarnost izgube avtonomije.
Če začneva z motivom najstniške nosečnosti – ta ideja se mi je utrnila ob filmu Juno, konkretno ob Juninem nonšalantnem stališču »zakaj pa konec koncev ne«, ki se je izkazalo kot zelo koristno v nekaterih situacijah iz romana, na primer takrat, ko Lili za nosečnost pove mami in očetu ali ko kljubuje izzivanju dijakov na svoji šoli. S tem pa je podobnosti že konec – čeprav je bil Juno odličen film z izvenserijskimi dialogi, je njegov razplet vse preveč idiličen in s tem premalo realističen. Nosečnost je bila pri meni torej iztočnica za neko globljo preobrazbo junakinje – konec koncev je to dogodek, ki preobrazi vsako žensko, tudi če si otroka goreče želi – preobrazbo, ki jo v tem primeru usmerja manipulacija. Ko Mars Lili obljubi, da ji bo pomagal rešiti problem, ji zagotovi, da bo na koncu že nekako vse dobro, jo s tem naredi za del sebe, svojega pogleda na svet, čeprav se pravzaprav nobeden od njiju tega ne zaveda.
Bukla: Tudi ljubezen oziroma zaljubljenost je na neki način izguba avtonomije, predvsem prva »prava«, ki je totalna. Je zato potrebno, da Alja ob iniciaciji v odraslost izgubi tudi to iluzijo, fantazmo popolne, večne ljubezni?
Glavan: Alji sem izgubo ljubezni namenila v imenu pripovedne zaokroženosti, saj je prav ljubezen to, kar jo na začetku motivira za inštrukcije in posledično za aktivizem. Po drugi strani pa gre tudi za načelo verjetnosti, saj so v obdobju odraščanja, ko se človek tako hitro spreminja, neke trajnejše ljubezni preprosto redke. Menim, da ni sveta, ki bi odraščanje preživel nedotaknjen. Prevelike želje, previsoko leteči načrti, preširoka ocena tega, kar si in kaj zmoreš, vse to je del mladosti, ki slej ko prej nujno trči ob oviro. In ko se to zgodi prvič, najbolj boli. Ampak za izostritev pogleda in dojemanje sivih odtenkov sta žal nujna. Obe junakinji doživita grob udarec, pretres sveta, kot ga poznata, ne pa tudi njegov konec. Vendarle živita v okolju, ki jima ponuja možnosti in spodbude, na voljo imata nove priložnosti, ki jih bosta lahko izkoristili tudi ob zavedanju starih napak. Zato njunega konca ne vidim kot tragičnega.