Alpinist

Recenzija Bukla

Po dolgem času smo spet dobili avtobiografijo ene od sodobnih legend slovenskega alpinizma. Karo (1960), del prepoznavne alpinistične trojke (Karo-Jeglič-Knez) nam v svoji knjigi, ki po njegovem ni niti filozofska niti lirična, temveč predvsem izpovedna, želi povedati, kakšen »lajf so furali« alpinisti v njegovem času. Karo doda knjigi nekaj fine barve s tem, ko malce bolj pikantne izraze postavi v ležečo pisavo. V kronološkem stilu bralca sprehodi skozi svoje življenje, od skrom ne mladosti na kmetih prek prvih del, ko je pomagal pri obnovah streh in ugotovil, da se lepo znajde na zračnih višinah, do prvih srečanj s hribi in gorami, ki so v njem prebudile strast in hrepenenje ter njegovo življenje zaznamovale za zmeraj. Alpinistična pot ga je vodila od domačih Julijcev, Paklenice in evropskih Alp (zraven je bil svoj čas tudi Borut Veselko) do ameriških ekspedicij, ki so v Yosemitih odpirali nove svetove, pa vse do Himalaje in Patagonije, kjer je s soplezalci spoznaval različne tipe vzponov in sten ter jih z neumorno vztrajnostjo in iznajdljivostjo vedno znova uspel preplezati. Karo piše direktno in, kjer je kritičen, brez olepševanja, nekaj gorkih besed nameni tudi Česnu in njegovemu Lotseju, se pokloni Jegliču, ki mu je leta 2017 posvetil tudi prvenstveno smer v Planji, s čimer je – poleg knjige – zaokrožil svojo dosedanjo alpinistično kariero. Žlahtni pripovedni minimalizem velikega alpinista!

Samo Rugelj, Bukla 140

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.