Božji odred

Recenzija Bukla

Vpogled v življenje sirot in vzgojo otrok za samostanskimi zidovi smo dobili že s filmoma Sestre magdalenke in Pesem za razcapanca. Irski avtor (1951), med drugim tudi prvi dobitnik nagrade Christyja Browna za književnost, nas v avtobiografski pripovedi znova popelje v irske vzgojne ustanove, ki so bile v rokah katoliških nun. Malemu Paddyju je mati umrla za rakom, oče pa se je kmalu zatem obesil. Knjiga opisuje šest let njegovega življenja, od prihoda v sirotišnico (star je bil štiri leta), kjer je doživel najtršo katoliško »vzgojo« (pretepanje, zapiranje v temne prostore in tudi spolno zlorabo), do številnih bolnišnic, kamor so ga poslali, ker niso znali razvozlati njegovega šepanja. V bolnišnicah je bil priča številnim smrtim in pozneje so ga tudi večkrat operirali na možganih, a njegove nevrološke motnje, ki mu je povzročala krče v nogah, še posebej stopalih, niso znali odpraviti. Avtor vseeno ohranja svojevrstni optimizem in poskuša najtežje trenutke svojega otroštva pokazati na kar se da veder način, kljub temu pa gre za pretresljivo zgodbo, ki so jo še do nedavna, vsaj v neki meri, doživeli številni irski otroci.

Jure Preglau

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.