Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Hitlerjevi pozabljeni otroci

Moje življenje v Lebensbornu
Tim Tate, Ingrid von Oelhafen
Hitlerjevi pozabljeni otroci

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba Modrijan
Leto izdaje 2016
ISBN 978-961-241-979-0
Prevod Maja Kraigher
Urejanje Mija Longyka

Tehnične lastnosti
mehka vezava
22 x 13,5 cm
340 g
240 strani
Tip knjige
biografija
Kategorije
biografije in spomini > avtobiografija
zgodovina
nemško leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.

Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav). Izvedela je, da prihaja iz Jugoslavije – države, ki ne obstaja več … Sledilo je brskanje po arhivih, dolgotrajno, polno presenečenj in razočaranj pa tudi ugank, ki so se dolga leta zdele nerešljive. Nekatere so take tudi ostale, saj po toliko desetletjih ljudi, ki bi jih lahko pojasnili, ni več med živimi. A vendar: iskanje korenin je bilo stresno, naporno, frustrirajoče, velikokrat je hotela odnehati, nekajkrat je dokumente za več let pospravila v predal, pa ji vprašanja niso dala miru in je začela znova. Z veliko vzpodbude, podpore in dragocene pomoči posameznikov in organizacij, ki se s temi vprašanji ukvarjajo že vse od konca vojne, ter novih prijateljev iz organizacije Lebensspuren, ki je povezala sotrpine s podobnimi usodami in je pri njeni ustanovitvi sodelovala tudi ona. Zdaj je zgodba izpisana in Ingrid pomirjena. Storiti je bilo treba le še zadnji korak: povedati zgodbo svetu.

Avtobiografska pripoved Ingrid von Oelhafen, napisana v sodelovanju s Timom Tatom, izkušenim angleškim avtorjem številnih dokumentarnih filmov in knjig, je vpeta v zgodovinski okvir, ki sproti pojasnjuje dogajanja v medvojni in povojni Nemčiji, v zadnjem delu knjige pa v obrisih spoznamo še nekaj podobnih zgodb. Bilo jih je ogromno, ena hujša od druge, a ta je zapisana in vsekakor vredna pozornosti. Težka in tragična, pa tudi napeta, polna zapletov in nepričakovanih razpletov – skratka knjiga, ki pritegne in presune, da je dolgo ne pozabiš.

Recenzija Bukla

Lebensborn je bil projekt, s katerim so nacionalsocialisti želeli izboljšati arijsko raso, zato so kmalu po začetku druge svetovne vojne začeli tudi z zasedenih ozemelj v Nemčijo preseljevati otroke, ki so ustrezali njihovim rasnim »standardom«. Ena od ukradenih otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen, ki se je leta 1941 rodila v Rogaški Slatini kot Erika Matko, potem pa je otroštvo preživela pri krušnih starših v Nemčiji, kjer je že tudi prejela informacijo, da po rodu ni iz Nemčije in da ti starši niso njeni pravi, biološki roditelji. Kalvarija otrok iz Lebensborna se je dejansko začela po vojni v uničeni Nemčiji, ki se je sesula tako logistično kot družbeno, zato je bilo iskanje bioloških korenin za te otroke zelo oteženo in se je včasih zavleklo več desetletij. To se je zgodilo tudi Ingrid von Oelhafen, do katere je pred pripravljanjem svojega dokumentarnega filma prišel britanski raziskovalni novinar Tim Tate ter jo nagovoril, da skupaj napišeta knjigo. Memoarska knjiga Hitlerjevi pozabljeni otroci je tako pretresljiva osebna zgodba deklice z naših tal, ki je bila nasilno preseljena v Nemčijo, to zgodbo pa avtorja pred bralca predstavita v širšem družbenozgodovinskem okviru, s katerim pokažeta na razsežnosti Lebensborna ter posledice, ki jih je ta pustil še dolgo po tem, ko se je iztekel. Delo, ki želi, da bi se iz zgodovine kaj naučili.

Samo Rugelj, Bukla 127-128

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...