Jaz sam

Recenzija Bukla

Malo več kot leto je minilo od izida Sosičevega prvenca Starec in jaz, nominiranega za kresnika, že je pred nami njegovo drugo delo, ki ga imamo lahko tudi za prvi del (za zdaj) romanesknega dvojca: Starec in jaz se dogaja v pripovedovalčevem najstniškem obdobju, medtem ko sega Jaz sam v njegovo otroštvo. Pripovedovalska platforma sicer ostaja enaka: obe zgodbi pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, z izjemo nekaterih odmikov ostaja enak tudi osrednji dogajalni prostor (severna Primorska), smo v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja, enaka pa je tudi literarna govorica – gost, ritmiziran jezik, v katerem se ena poved preliva v drugo in ne daje prostora cezuram (kar v odtenkih spominja na Lipuša). Fikcijska biografija Jaz sam v ospredje postavlja družino: pretirano skrbno mamo, nesamozavestnega očeta, ki si ego povzdiguje v objemu drugih, in otroka, edinca, težko pričakovanega, bolehnega. Čeprav se vsi meandri zgodbe vijejo okoli trojice, je pripovedovalec en sam: otrok. Je oči, ušesa in glas vseh, največkrat burnih prepirov staršev, ki sta kot starša sicer nadvse ljubeča, kot partnerja pa »sod smodnika«. Vseeno družinski odnosi niso prikazani kot travmatični: pripovedovalec ne išče opravičil in hkrati ne moralizira. Družino opazuje z distance, z razumevanjem takratne sedanjosti in obujanjem družinske preteklosti staršev. Ob tej ožji in širši družinski zgodbi teče še zgodba o dečkovem odraščanju, njegovem seksualnem prebujanju in medvrstniških odnosih, ki jih mora zaradi selitev kot nenehni prišlek ves čas graditi znova. Čeprav to ni roman presenetljivih vsebinskih zasukov, vseeno očara s svojo preprostostjo, detajlno in skrbno izbiro besed (malokateremu avtorju uspe z enako pripovedno močjo prikazati vsa občutja, od največje strasti do skrajnega gnusa), hkrati pa je svojevrsten poklon družini in prednikom.

Kristina Sluga, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.