Moj odgovor življenju

Založnik o knjigi

Ko življenje vpraša, lahko obnemiš ali poiščeš odgovor

Viktor E. Frankl, avstrijski nevrolog, psihiater in ustanovitelj logoterapije, v avtobiografiji ponuja iskren in navdihujoč vpogled v svoje življenje – od otroštva na Dunaju, preko travmatičnih izkušenj v nacističnih koncentracijskih taboriščih do razvoja njegove psihoterapevtske metode, ki temelji na iskanju smisla v življenju. Knjiga ni le zgodovinski dokument, ampak tudi filozofsko in psihološko razmišljanje o človekovi volji do smisla. V množici knjig, ki govorijo o Franklu in njegovi filozofski misli, je pričujoča knjiga izjemna v tem, da Frankl o svojem življenju spregovori sam.

S svojim pretresljivim poročilom o Auschwitzu je Frankl segel do src milijonov bralcev po vsem svetu. Toda kdo je bil človek za tem izjemnim glasom? Kako je živel pred in po tem? Psiholog svetovnega slovesa v svoji avtobiografiji razkriva življenjsko pot, ki ga je oblikovala v pionirja na področju raziskovanja človekove trdoživosti in utemeljitelja psihoterapije, osredotočene na smisel. Pripoveduje o svojih starših judovskega porekla, zgodnjih stikih s Sigmundom Freudom in Alfredom Adlerjem, o delu z mladostniki, ki so se spopadali z mislijo na samomor, o pogumnem uporu proti nacistični evtanaziji, o političnem pregonu, deportaciji ter vrnitvi na Dunaj, kjer je živel skoraj vse življenje. Franklovi spomini, kljub preizkušnjam, doživetim izgubam in trpljenju, izražajo globoko spoštovanje do življenja in človeške vzdržljivosti. Njegova življenjska zgodba je izpovedno bogata, duhovno globoka in psihološko prodorna. Je ganljiv opomnik, da življenje vedno postavlja vprašanja – in da smo ljudje tisti, ki moramo življenju odgovarjati.

iz knjige

Kot omenjeno, na razočaranja navadno hitro pozabim, morda zato, ker imam žilico za umetnost življenja. Držim se načela, ki ga vedno priporočam tudi drugim: vsakič, ko doživim kak udarec ali trčim ob hujšo oviro, pokleknem (seveda samo v mislih) in si zaželim, da se mi v prihodnje ne bi zgodilo nič hujšega. Ne obstaja le hierarhija vrednot, ampak tudi hierarhija nevrednot, in te si je v takih primerih treba priklicati v spomin. Nekoč sem na steni stranišča v theresienstadtskem taborišču prebral izrek: »Stopi čez vse in bodi vesel za vsak drek.« Če se hočeš izmojstriti v umetnosti življenja, se moraš naučiti v vsaki situaciji videti tudi nekaj pozitivnega. (Str. 21)

V vlogi karikaturista in psihiatra pri človeku najprej opazim njegove šibke točke. Le da kot psihiater ali psihoterapevt prek njegovih (faktičnih) slabosti intuitivno vidim tudi (fakultativne) možnosti za premostitev teh slabosti, onstran še tako klavrne situacije vedno prepoznam tudi načine, kako v njej poiskati smisel in potem na videz nesmiselno trpljenje preoblikovati v zares človeški dosežek, v nekaj pozitivnega. V bistvu sem prepričan, da je ni situacije, ki ne bi v sebi skrivala vsaj kančka morebitnega smisla. Logoterapija na koncu koncev tematizira in sistematizira prav to prepričanje. (Str. 55)