Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Lampedusa

Sredi morja solza
Pietro Bartolo, Lidia Tilotta
Lampedusa
19,90 € 19,90 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa v vrednosti 0,60 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, rok dobave 1-3 delovne dni

Povej naprej

Založba Družina
Leto izdaje 2018
ISBN 978-961-04-0481-1
Naslov izvirnika Lacrime di sale
Leto izdaje izvirnika 2016
Prevod Andrej Turk

Tehnične lastnosti
mehka vezava
21 x 14 cm
200 g
146 strani
Tip knjige
dokumentarna literatura
Kategorije
biografije in spomini

Založnik o knjigi

»Potipam dekletovo zapestje. V nasprotju z drugimi tremi pri njej še ni nastopila mrtvaška otrdelost, kar pa lahko pomeni samo to, da je pravkar umrla. Zazdi se mi, da čutim blag srčni utrip. Rafaela prosim, naj utihne, in še enkrat pozorno potipam njeno zapestje. Začutim utrip. Zelo rahel, a vendar. In znova. Ni mrtva! Vzamem jo v naročje in Raffaele naju z nadčloveško močjo dvigne prek visokega roba čolna na pomol. Šteje vsaka sekunda!«

Pietro Bartolo (r. 1956) je lampeduški zdravnik, ki sprejema priseljence, ki pridejo na otok iz Afrike, pa tudi iz Sirije. Zgodbe, ki jih je zapisal, bralca pretresejo do kosti. Ganljivo je spoznanje, koliko človečnosti se skriva na tem otočku, ki je bližje Tuniziji kot Siciliji, s šest tisoč prebivalci. Pietro Bartolo je v knjigi opisal tudi svojo življenjsko zgodbo, ki je resničen vir navdiha vsakemu, ki mu je mar za ljudi.

Recenzija Bukla

»Nikoli se ne navadiš pogleda na utop ljene otroke in žene, ki so na morju umrle med rojevanjem in jih z novorojenčki še vedno povezuje popkovina,« odgovarja lampeduški zdravnik Pietro Bartolo na (napačna) mnenja nekaterih drugih zdravnikov, ki so prepričani, da se po dolgih letih na gledanje umrlih, umirajočih, premrlih in komaj še živih beguncev, ki so se v preteklosti zgrinjali na ta otok, navadiš in ti vse postane rutina. Ne, na to se nikoli ne navadiš. Pietro Bartolo (1956) je četrt stoletja tiho in neutrudno opravljal svoje delo, dokler ga niso prepričali, da v knjigi pove svojo zgodbo in razkrije vsaj delec tega, kar je videl. In videl je skoraj več, kot lahko prenesejo človeške oči, vendar vseeno ne preveč, da tega ne bi moglo prenesti njegovo zdravniško srce, ki skuša ostati hladnokrvno tako pri vročičnem oživljanju kot pri rezanju prstov z mrtve roke za potrebe odvzema DNK. Bartolo v pripovedi prepleta svoje spomine, pred nami trosi svoje prigode iz otroštva, ob pogledu na izgubljeni rdeči čeveljc se spomni svoje bose mladosti in ob pogledu na vzravnano, ponosno in lepo afriško žensko, ki stopi iz patruljnega čolna na kopno, še vedno za hip želi pustiti vse skupaj, pristopiti k njej ter se pozanimati o njeni zgodovini in poti, ki jo je prepotovala do Evrope. Potem pa odvrne pogled in se vrne nazaj k svojemu delu. Zgodba človeka, ki je zadnjega četrt stoletja gledal v morje, polno solza.

Samo Rugelj, Bukla 141

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...