Lampedusa

Recenzija Bukla

»Nikoli se ne navadiš pogleda na utop ljene otroke in žene, ki so na morju umrle med rojevanjem in jih z novorojenčki še vedno povezuje popkovina,« odgovarja lampeduški zdravnik Pietro Bartolo na (napačna) mnenja nekaterih drugih zdravnikov, ki so prepričani, da se po dolgih letih na gledanje umrlih, umirajočih, premrlih in komaj še živih beguncev, ki so se v preteklosti zgrinjali na ta otok, navadiš in ti vse postane rutina. Ne, na to se nikoli ne navadiš. Pietro Bartolo (1956) je četrt stoletja tiho in neutrudno opravljal svoje delo, dokler ga niso prepričali, da v knjigi pove svojo zgodbo in razkrije vsaj delec tega, kar je videl. In videl je skoraj več, kot lahko prenesejo človeške oči, vendar vseeno ne preveč, da tega ne bi moglo prenesti njegovo zdravniško srce, ki skuša ostati hladnokrvno tako pri vročičnem oživljanju kot pri rezanju prstov z mrtve roke za potrebe odvzema DNK. Bartolo v pripovedi prepleta svoje spomine, pred nami trosi svoje prigode iz otroštva, ob pogledu na izgubljeni rdeči čeveljc se spomni svoje bose mladosti in ob pogledu na vzravnano, ponosno in lepo afriško žensko, ki stopi iz patruljnega čolna na kopno, še vedno za hip želi pustiti vse skupaj, pristopiti k njej ter se pozanimati o njeni zgodovini in poti, ki jo je prepotovala do Evrope. Potem pa odvrne pogled in se vrne nazaj k svojemu delu. Zgodba človeka, ki je zadnjega četrt stoletja gledal v morje, polno solza.

Samo Rugelj, Bukla 141

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.