Ljubimca z Vošnjakove ulice
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka | Jubilejna zbirka |
| Leto izdaje | 2014 |
| ISBN | 978-961-01-3097-0 |
| Leto izdaje izvirnika | 2014 |
| Izbor | Mihael Glavan |
| Spremna beseda | Mihael Glavan |
| Urejanje | Nela Malečkar |
trda vezava
20,5 x 12,5 cm
360 g
216 strani
Tip knjige
spomini, pričevanja in pisma
Kategorije
biografije in spomini
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Silva Ponikvar In Karel Destovnik Kajuh sta zagorela v ljubezni po novem letu 1942, konec februarja pa sta se resno povezala pri njej doma, na Vošnjakovi. Zaživela sta v vročični ljubezenski zvezi, ki je kljub stalni ogroženosti potekala dokaj mirno do konca leta 1942, in načrtovala skupno življenje v svobodi.
Vojna in izdajstva so posegli v njuno zvezo, ki je bila dvakrat brutalno prekinjena s Silvinim zaporom, toda njuna ljubezenska zveza se je z nezmanjšano močjo potrjevala v ljubezenskih pismih in bežnih srečanjih v letu 1943. Kajuh je v tem času ustvaril svoje najboljše pesmi in jih pošiljal svoji zaprti Silvici.
Izpisal ji je tudi poseben pesniški zvezek, ki je, skupaj s pismi in fotografijami, po njeni želji do konca vojne ostal zakopan pod češnjo na njenem domačem vrtu. Zaklad v pločevinasti škatli se je ohranil do danes.
Preživelo je šestindvajset Silvinih in dvanajst Kajuhovih očarljivih pisem, ki jih prvič objavljamo v tej knjigi. Razbral in z opombami opremil jih je Mihael Glavan ter dodal še dokumentarno spremno besedo.
Recenzija Bukla
Ali obstaja bolj prepričljivo orisana ljubezenska zgodba od tiste, ki je izpisana v resničnih ljubezenskih pismih, ljubimca (ali vsaj eden od njiju) sta ob tem v zaporu, vse skupaj pa se dogaja še v času vojne? »Najlepša ljubezenska zgodba v času okupirane Ljubljane«, je zgledno urejen in komentiran dokument časa, ki pred nas razprostre pisma Karla Destovnika Kajuha (1922– 1944), ki je s Silvo Ponikvar v ljubezni zagorel na začetku leta 1942. Po letu strastne ljubezni pa se je v njuno razmerje vmešala vojna, ga prekinjala z zapori, podžgala Kajuha, da je v tem času ustvaril svoje najboljše pesmi in jih pošiljal svoji Silvici, poseben pesniški zvezek pa skupaj s pismi zakopal pod češnjo na njenem domačem vrtu. Literarni zaklad naše preteklosti.
Samo Rugelj, Bukla 105-106
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
