Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Milan Kučan, prvi predsednik

Božo Repe
Milan Kučan, prvi predsednik
49,90 € 49,90 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa v vrednosti 1,50 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, rok dobave 1-3 delovne dni Brezplačna poštnina

Povej naprej

Založba Modrijan
Leto izdaje 2015
ISBN 978-961-241-901-1
Leto izdaje izvirnika 2015

Tehnične lastnosti
trda vezava
26,5 x 18,5 cm
704 strani
Tip knjige
biografija
Kategorije
biografije in spomini

Založnik o knjigi

Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem, osamosvojitev Slovenije ter njeno vključevanje v evropske in druge integracije zamejuje obdobje pičlih 15 let od sredine osemdesetih let 20. stoletja do začetka tretjega tisočletja. V tem času je ključni pečat slovenski politiki vtisnil Milan Kučan, prvi slovenski predsednik. Za ta položaj je po osamosvojitvi Slovenije kandidiral dvakrat in obakrat – ob visoki volilni udeležbi – zmagal v prvem krogu. Leta 2002 je predsedniško mesto zasedel Janez Drnovšek, Kučan pa je ostal dejaven še naprej, pet let do zaprtja pisarne leta 2007 kot bivši predsednik.Zgodovinar Božo Repe je knjigo o Milanu Kučanu zasnoval že leta 1996, pred koncem predsednikovega prvega mandata, in jo v letu ali dveh nameraval tudi objaviti. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil. Tako dobivamo prvo pravo monografijo o Kučanovem življenju in delu šele trinajst let po izteku njegovega drugega predsedniškega mandata.Avtorizirana biografija zajema obdobje od predsednikovega otroštva do danes. Vse do oddaje rokopisa in še med uredniško pripravo knjige je avtor sistematično zbiral gradivo ter se pogovarjal s Kučanom in njegovimi sodelavci. Obsežna knjiga Milan Kučan, prvi predsednik vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in dele Kučanovega dnevnika.

Odlomek:

Kučan je odraščal v narodnostno in versko večkulturnem okolju, osnovno vrednostno orientacijo je pridobil v protestantsko-komunistični družini in na prvo mesto je vedno postavljal delo. Kariero je začel še v zelo trdih časih, ko so bile »diferenciacije« in tudi dosmrtne izločitve iz javnega življenja sestavni del političnega vsakdana. Tudi sam je tedaj kdaj v javnosti in na sestankih uporabljal trde besede, a gledano v celoti je bil človek konsenza. Zato je v osemdesetih letih tudi ostal sprejemljiv tako za odhajajočo starejšo generacijo, izraslo iz predvojnega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilne vojne, kakor za mlajšo, sprememb željno povojno generacijo.Kučan je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pripadal liberalistični struji Staneta Kavčiča, ki je želela gospodarsko in politično modernizirati slovensko družbo. V težkih letih po obračunu, ki ga je preživel in se obdržal v politiki, se je oprijel zapletenih samoupravnih kardeljanskih definicij, ki so kljub poudarjanju pluralizma »interesov« v svojem bistvu temeljile še v leninističnem konceptu enopartijske družbe. V drugi polovici osemdesetih let je zagovarjal nestrankarski pluralizem, dokler ga ni demokratizacija slovenske družbe, ki jo je na vodilnem partijskem položaju sam omogočal, pripeljala do teze o »sestopu z oblasti.« Ker je gradil »novo v starem«, kot se je nekoč sam izrazil, je bil v besedah previden. Iz pričevanj njegovih najtesnejših prijateljev in osebnih gradiv je razvidno, da je bil v razmišljanjih večkrat daleč pred tistim, kar je javno govoril, a je vedno čakal, da je dozorel čas in sistematično usmerjal politični tok v želeno smer. Njegova nazorska usmeritev od druge polovice osemdesetih let bi verjetno najbolj ustrezala definiciji klasične socialdemokracije (prvine tega je sicer mogoče zaznati že v Kavčičevem liberalizmu).Za zahodne novinarje je Kučan simboliziral najbolj prosvetljeni del socialističnega sveta in Jugoslavije – New York Times ga je označil za »najbolj naprednega komunista na svetu« – postavljalo pa se jim je vprašanje, podobno kot delu politične alternative v Sloveniji, ali bo zmogel prehod v večstrankarski pluralizem. Tu ni šlo toliko za miselni preskok, ki ga je bil Kučan s svojo širino, znanjem in sposobnostjo analiziranja družbenih razmer zmožen opraviti brez večjih težav, pač pa za operativno izpeljavo ob dokaj konzervativnem trdem jedru partijskega članstva in v nevarnih jugoslovanskih razmerah. Od leta 1986 do večstrankarskih volitev spomladi 1990 je Kučan, sicer s podporo slovenskega političnega vrha in javnosti, nosil glavno breme odgovornosti v odnosih med Slovenijo in federacijo ter s posameznimi republikami, zlasti s Srbijo. S političnimi izkušnjami iz beograjskih let, poznavanjem funkcioniranja jugoslovanskega sistema, mentalitete in osebnega poznanstva z večino politikov mu je na brezkončnih sejah uspevalo amortizirati pritiske na Slovenijo, preprečevati načrte vojaškega vrha o uvedbi izrednih razmer ter varovati proces demokratizacije, ki je potekal v Sloveniji.Po prvih povojnih večstrankarskih volitvah, na katerih je bil v drugem krogu neposredno izvoljen za predsednika predsedstva, se je zanj začelo zapleteno obdobje kohabitacije z Demosovo oblastjo. Ko mu je h kandidaturi za članstvo v predsedstvu uspelo pregovoriti dva priljubljena slovenska literata, partizana Cirila Zlobca in univerzitetnega profesorja dr. Matjaža Kmecla, si je znotraj predsedstva zagotovil pomembno podporo. A tudi druga dva člana, ekolog in univerzitetni profesor dr. Dušan Plut ter kmet Ivan Oman, nista opravljala zgolj vloge prenašalcev Demosovih direktiv. To je Kučanu kljub občasnim iskrenjem znotraj predsedstva dalo dovolj trdno pozicijo, da je lahko začel potrpežljivo graditi svojo avtoriteto tudi v novih razmerah in ustvarjati podlago za vsaj minimalni konsenz ob ključnih nacionalnih vprašanjih. V politični shemi, ki je nastala leta 1990, sprva predsedstvu niso pripisovali velike pozornosti in so ga v rivalstvu med institucijami, ki so se borile za čim več pristojnosti – to je tridomno skupščino, izvršnim svetom in Demosom kot nekakšnim strankarskim CK-jem s Pučnikom brez državne funkcije – potiskali na stranski tir. To se je dogajalo kljub temu, da so bili tako predsednik kot člani izvoljeni neposredno in so s tem uživali mnogo večje zaupanje kot strankarski veljaki, predsedstvo pa je bilo po svoji politični sestavi nekakšna odslikava političnih opredelitev slovenskih državljanov. Res pa je predsedstvo po intelektualni moči, kulturnih potencah, življenjskih in deloma tudi političnih izkušnjah in po zdravorazumskosti precej odstopalo od tedanjega političnega povprečja, kar je že samo po sebi povzročalo tenzije. Bilo je tudi vrhovni poveljnik teritorialne obrambe in formalno je tako v izjemnih razmerah imelo velika pooblastila. Kučan si je zlasti prizadeval, da bi presegel Demosovo prvinsko, iz protikomunizma izhajajoče nezaupanje in da bi iz predsedstva naredil osrednjo točko odločanja slovenskega političnega vodstva ter iskanja konsenza o ključnih vprašanjih. V času nestabilnih notranjih razmer, zaostrovanja konflikta s federacijo in nato desetdnevne vojne je zelo pomembno postalo politično obvladovanje ambicioznih ministrov za obrambo in za notranje zadeve, kar je Kučan zmogel izpeljati, a na račun nezadovoljstva znotraj predsedstva. »Bonapartizem malih napoleončkov«, kot je to znal poimenovati France Bučar, je pač imel svojo politično ceno. Kučanova politična sposobnost je ne nazadnje odsevala v geslu Demosovih veljakov: »Ne pojdi h Kučanu, ker te bo prepričal.«


Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...