Neumno kakor kakšno dejstvo

Založnik o knjigi

Babyboom generacija umetnikov in intelektualcev je v veliki meri preoblikovala tudi slovensko umetnost in kulturo sedemdesetih in osemdesetih let, slovenski duhovni prostor je z njenim delovanjem postal precej bolj svetovljanski in svoboden kot dotlej. Eden izrazitih predstavnikov te v marsičem pogumne generacije je Aleksander Zorn, literarni kritik, gledališki in filmski dramaturg ter knjižni urednik, ki je s prodorno mislijo sooblikoval tedanjo ustvarjalno klimo in ji – če uporabimo staro sintagmo – pogosto tudi zarisoval smeri razvoja. Njegova intelektualna avtobiografija z naslovom Neumno kakor kakšno dejstvo je tako dragoceno pričevanje o naši ne tako oddaljeni zgodovini, ki se pogosto kaže kot naporna in omejujoča, a po drugi strani za svobodnega duha tudi izzivalna arena življenja z mnogimi slikovitimi liki v glavnih in stranskih vlogah. Zornov lucidni, igrivi in zafrkljivi, a hkrati nikoli žaljivi slog pripovedovanja nas popelje od njegovega otroštva do legendarne komparativistike, od alternativnih odrov do filmskih studiev, ustavi pa se tudi na uredništvu ene naših osrednjih založb.

Iz knjige

Povedal sem vso zgodbo brez prekinitev in razložil, zakaj sem prepisal besedilo Josipa Stritarja in ga objavil pod imenom Josipa Vidmarja … Ljuba Prenner je molčala in me pozorno gledala.

o avtorju

Aleksander Zorn (1947) je sprva deloval kot urednik glasila Mlada pota, študentskega časopisa Tribuna in Radia Študent ter bil prvi predsednik ŠKUC-a. Kot dramaturg se je kalil pri Eksperimentalnem gledališču Glej in Viba filmu. Sedem let je bil svobodni književnik, kritik Naših razgledov ter sourednik Nove revije, nato osemnajst let urednik pri založbi Mladinska knjiga. Od leta 2005 do 2008 je bil državni sekretar v kabinetu predsedstva Vlade RS, za tem poslanec v Državnem zboru. Za knjigo esejev Smešna žalost preobrazbe je leta 2005 prejel Rožančevo nagrado.