Plemenita po rodu, plamteča v sočutju

O knjigi

Dokaz, kako zmotno je mnenje, da iz bogatih plemiških družin ni prihajalo drugega kot izkoriščanje podložnikov, je poleg številnih drugih svetlih zgledov tudi življenje in delo s. Leopoldine Brandis, ki je vse svoje moči posvetila ubogim in bolnim.

Ob 200-letnici rojstva s. Leopoldine Jožefe Brandis (1815– 1900) nam avtorica Berta Golob približa njeno bogato življenje in plemenito delovanje. 22-letna je stopila v samostan v Münchnu k sestram vincentinkam, ki so se posvečale strežbi bolnikom. Po letih vzgoje in priprave na poslanstvo se je vrnila v rodni Gradec kot vzgojiteljica novink in pozneje predstojnica graške skupnosti. Leta 1850 je to skupnost priključila usmiljenkam. Sestre usmiljenke je pošiljala po vsej tedanji avstroogrski monarhiji, tudi v današnjo Slovenijo (v Maribor, Ljubljano, Begunje ...), kjer so delovale v bolnišnicah in drugih dobrodelnih zavodih. Po njenem posredovanju so prišli v naše kraje tudi prvi misijonarji lazaristi.

Za našo deželo pa je posebej pomembno, da je leta 1878 v Ljubljani pod okriljem usmiljenk ustanovila skupnost Bolniških deklet za strežbo bolnikom po njihovih domovih, ki se je leta 1926 osamosvojila z imenom Družba Marijinih sester čudodelne svetinje.