Prof. dr. Marja Boršnik

Recenzija Bukla

Tri generacije žensk, zapisanih književnosti in jeziku, tri doktorice znanosti, tri vodnarke, rojene skoraj na isti dan, pišejo biografijo o prvi: Knjigo o prof. dr. Marji Boršnik (1906– 1982), prvi dami slovenske slavistike, sta napisali njena hči, ddr. Francka Premk, in vnukinja, dr. Eva Premk Bogataj, bibliografijo pa je sestavila Anka Sollner Perdih.
»Legenda« slovenske slavistike, prva ženska profesorica literarne zgodovine, začetnica ženskih literarnih študij in mladinskega literarnega raziskovanja, prva ženska na kolesu v srbskem Leskovcu, prva ženska na motorju v povojni Ljubljani. Življenjsko prelomnico je doživela v italijanskem zaporu v letih 1942−1943, ko je bila skupaj s hčerjo obsojena na 12 let stroge ječe. Po vojni je postala ena najvidnejših slovenskih kulturnic in si je kljub stalnim udarcem moških kolegov prva upala raziskovati in predavati o prepovedanih ali vsaj nerežimskih avtorjih (Gradnik, Balantič, Majcen) in prezrtih avtoricah. Za sabo je zapustila obsežno zapuščino (monografije o Aškercu, Tavčarju in Celestinu, Študije in fragmente idr.) in vzgojila najmočnejši rod slavistov do zdaj (Kmecl, Paternu, Bernik, Vuga, Toporišič, Pogačnik, Pibernik, Glušič, Kocijan, Mejak, Cesar, Predan, Janež, Lah, Zadravec itn.), ki so nadaljevali njeno delo. Knjiga se odmika od klasičnih biografij; zgodbo dopolnjujejo prvič objavljene radijske drame, leposlovna besedila, citati Boršnikove in odlomki iz njenih dnevnikov in korespondence ter prvič objavljena celotna bibliografija. Prvi del, Moja pot, je napisan za širše bralstvo, v drugem, Življenje z znanostjo, pa spoznamo strokovno in znanstveno pot Boršnikove.

Bukla 116-117

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.