Saj grem samo mimo

Recenzija Bukla

Pesnik in esejist Aleš Debeljak je desetletja zagnano gojil v današnjem času že precej opuščeno tradicijo pošil janja razgled nic, prihod digitalnih tehnologij pa ni te njegove rutine v ničemer zamajal. Pri njihovem izbiranju, pisanju in pošiljanju se ni omejeval na pošil janje pozdravov iz eksotičnih krajev, temveč je svojim dopisovalcem – rednih je bilo več deset – pogosto pošiljal razglednice tudi kar iz Ljubljane. Delček te palače prijaznih osebnih stikov, nekateri prejemniki so namreč v tem času dobili tudi po več sto razglednic, je zdaj na ogled v monografiji Saj grem samo mimo, oblikovalskem in vsebinskem presežku, ki s seboj prinaša tudi val nostalgičnih in drugih čustev. Prekrasno oblikovano knjigo uvajajo eseji Debeljakovih prijateljev in dopisovalcev, najbolj obsežnega, uvodnega, je napisala Erica Johnson Debeljak, skozi knjigo, mešanico Debeljakove biografije, spominkov s skoraj muzejsko vrednostjo in podobe nekega časa, pa se razodeva, da pošiljanje razglednic za Debeljaka ni bilo samo mimogredno dejanje običajnega pošiljanja pozdravov, temveč načrten in sistematičen ritual, v katerega je vložil veliko osebne in intelektualne energije. S tem je gradil nežne, vendar intenzivne prijateljske odnose, pisanje razglednic pa povzdignil v pravo umetnost. Knjiga, ki, podobno kot Pamukov Muzej nedolžnosti, kar kliče po svoji muzejski upodobitvi.

Samo Rugelj, Bukla 142

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.