Slavko Avsenik

Recenzija Bukla

Slavko Avsenik je edini slovenski glasbenik dvajsetega stoletja, o čigar ustvarjanju je bila napisana dolga vrsta knjig, še vedno pa se najde prostor za kakšno novo in za kakšno »še večjo«. Primerjava je malo na drugo žogo, toda »Avseniki in Slaki« so nekakšni avtentični »Beatlesi in Stonesi« našega prostora, res pa je, da njihov končni vpliv ne pljuska ravno onkraj meja narodnozabavne glasbe, četudi je slovenska narodnozabavna zaradi Avsenikovih ansamblov pljusknila daleč onkraj slovenskih meja.
Slavko se je že v mladosti navdušil nad harmoniko, medtem ko je njegova sestra igrala citre. Bil je samouk, ki za razliko od akademsko šolanega brata Vilka ni znal brati not. Bil je izredno dovzeten za različne glasbene zvrsti, ki so se pojavljale in se razvijale po drugi svetovni vojni, prirojena glasbena nadarjenost pa je ljudsko glasbo in popularne šlagerje z elementi klasičnih glasbil namešala v nov zvok, na katerega so se najbolje odzivali obiskovalci vaš kih koncertov in veselic. Njegove polke in valčki so bili narejeni kot nalašč za ples, zato so si ljudje takšnega zvoka želeli več in več. Uspeh ni bil samo lokalne narave, Avseniki so namreč v tujini dosegli izjemen komercialni uspeh, in tako kot, denimo, v ameriškem countryju, se je tudi v narodnozabavni glasbi dokaj hitro začelo segmentiranje vlog: tekstopisci, avtorji glasbe, vokalisti, instrumentalisti … vsak je opravljal svoje delo. Avsenikova besedila je snovala vrsta pisk in piscev (nekatera imena kar malo presenetijo), zamenjalo pa se je tudi več pevk in pevcev.
Odlomkov iz besedil je v knjigi še veliko več kot smo jih našli v sorodni biografiji Lojzeta Slaka, bogata monografija izpod peresa Aleksija Jercoga pa je sicer napisana kronološko, a kljub temu slikovno poskoči malo naprej in malo nazaj. Seveda je treba knjigo brati tudi kot zapuščino in nasledstvo nekega priimka, neke rodbine in njenega timskega dela, saj so bili od začetnih uspehov dalje tako rekoč vsi družinski člani vključeni v glasbeno nastopanje in ustvarjanje.
Kljub stotinam posnemovalcev in naslednikov Avsenikove glasbe je treba žal ugotoviti, da se v sporočilnem smislu celotna zvrst ni razvila dosti dlje od tega, kar je postavil že sam Avsenik. In prav zaradi tega je eden sila redkih, če ne edini, ki ga lahko štejemo med prave glasbene inovatorje na narodnozabavnem polju.

Žiga Valetič, Bukla 137

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.