V očeh kobre

Založnik o knjigi

Disociacija je psihični proces, pri katerem se posameznik začasno odmakne od določenih izkušenj, misli, čustev ali zaznav. Gre za naraven odziv, ki ščiti pred prehudo psihično bolečino v trenutkih močno stresnih in obremenjujočih izkušenj, na primer ob žalovanju, kar lahko vsaj enkrat v življenju izkusi kar tri četrtine populacije. Strokovnjaki jo opisujejo kot začasno prekinitev povezanosti med doživljanjem, spominom, identiteto in zaznavanjem. Vpliva lahko na spomin, zaznavanje in občutek lastne identitete.

Pojavlja se lahko kot prehoden in povsem normalen pojav. V trenutkih travme pa postane izrazitejša in bolj kompleksna, zaradi česar ljudje lahko doživljajo spremenjen občutek za čas, prostor ali lastno telo, pri čemer njihov stik z realnostjo praviloma ostaja ohranjen. Vzemimo kot primer, ko vozimo in se tako izgubimo v mislih, da se, ko si povrnemo občutek za realnost, ne spomnimo več zadnjih nekaj kilometrov. Takšna izkušnja je normalna in se običajno zgodi vsem v različnih obdobjih njihovega življenja. Kdo se še ni za kratek čas miselno odnesel med dolgočasnim predavanjem ali pogovorom? Vsi smo že izkusili ta občutek disociacije.

Nekaj povsem drugega pa je disociacija, ki se razvije kot odziv na travmatične izkušnje, zlasti kadar so te dolgotrajne ali preplavljajoče. V tem primeru že lahko govorimo o kompleksni ali travmatski disociaciji, ki povzroča občutek oddaljenosti od sebe ali okolja ter notranjo razpršenost doživljanja. V psihologiji takrat lahko govorimo o disociativnih motnjah, med katere sodijo disociativna amnezija, depersonalizacija in derealizacija ter disociativna motnja identitete.

Na tem mestu gre poudariti, da disociacija ni izbira. Travmatiziran človek se ne odloči, da bo začel disociirati. To se mu enostavno zgodi. Disociacija se skratka pojavi kot samodejen odziv, kadar je posameznik soočen z izkušnjami, ki so zanj preobremenjujoče. Na ta način se lahko začasno zmanjša intenzivnost bolečine, strahu ali drugih preplavljajočih občutkov.

V svojem prvencu avtorica Nataša Zupanc skozi osebno izkušnjo pripoveduje o življenju s kompleksno travmo in disociacijo. Bralca vodi v notranji svet, ki je pogosto težko ubesedljiv, a hkrati resničen del njenega vsakdanjega doživljanja. Z odločnostjo in pogumom opisuje svojo pot – od soočanja s preteklostjo do uresničevanja svojih sanj, med drugim tudi želje, da bo napisala knjigo, v kateri bo ‘nekoč razložila vse’.

Odkrito opiše svoje doživljanje življenja z disociativnimi identitetami in način, kako se različni notranji odzivi aktivirajo ob določenih sprožilcih. Postopoma tako razumemo kompleksnost njenega notranjega sveta in izzivov, ki jih ta prinaša.

Kratke zgodbe nas spomnijo, kako globoko so nekatere izkušnje zapisane v nas in kako se k nam vrnejo, ko to najmanj pričakujemo.

Pričevanja segajo od obdobja po travmatičnih dogodkih, torej otroštva, do študijskih let, ko se avtorica kot diplomantka prične posvečati predvsem psihološkim temam – še posebej stigmi, travmi in disociaciji –, ki jih odtlej vneto in predano raziskuje. K temu jo seveda neprestano žene želja razumeti sebe in svoje odzive.

Izjemnega pomena so strokovne in znanstvene razlage, ki so dodane posameznim zgodbam. Avtorica slednje poimenuje 'pogled od daleč na bolečino tam spodaj' in pravi: »Disociacija je psihični pobeg iz krute realnosti, izstop iz telesa, odmik od neprijetnega čustvovanja, umik od prizadetih delov sebe in v skrajnem primeru opustitev doživljanja sebe kot enovite osebe na način: 'To se ne dogaja meni!'«

Odprite oči in srce za zgodbo o travmi in spolni zlorabi, kakršne še niste brali. Ob njej se boste zavedali, kako dragoceno je življenje z občutkom varnosti.

o avtorici

Nataša Zupanc se kot novinarka in spletna urednica desetletja posveča temam s področja psihologije, duševnega zdravja in osebne rasti, še posebno močno pa čuti vprašanja stigme, diskriminacije in človekovih pravic.

V začetku tisočletja je tako že kot pripravnica na uredništvu priljubljenega radijskega programa Val 202 pripravljala serijo oddaj, ki so javnost osveščale o predsodkih, z naslovom Polotimo se plota. Svojo poklicno pot je nadaljevala pri največjem dnevno informativnem časopisu in o psihologiji pisala za številne revije, potem pa bila med prvimi, ki so pred dvajsetimi leti s tiska presedlali na splet.

Tam se je kot spletna novinarka in urednica več spletnih portalov lahko s še več svobode posvečala prav temam, ki jo najbolj zanimajo. Njen knjižni prvenec nadaljuje in nadgrajuje njena dolgoletna poklicna prizadevanja, hkrati pa razkriva tudi zelo oseben in boleč razlog zanje. Skozi osebno zgodbo in z raziskovanjem zagonetnega sveta odzivanja človeške duše na travmo želi tokrat sporočiti, da izpovedanega ne gre v ničemer senzacionalizirati. Izkustva, o katerih priča, v resnici niso ne redka in ne senzacionalna. So predvsem in najprej zelo človeška.

Avtorica želi poudariti, da je ta zgodba še kako njena, a hkrati ni popolna in predvsem ne vsa. Ljudje namreč nismo le naša pretekla travma in smo veliko več od kakršnihkoli potencialnih etiket in diagnoz. Slednje so za Natašo tudi sicer le ključne besede, ki jih je dobro vedeti, ko na spletu iščemo odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo.