Večna Jakobova pot

Založnik o knjigi

Rufin se je na Jakobovo pot odpravil, ne da bi o njej vedel kaj več, kot je prebral v literaturi ali videl v filmih. Nanjo se je pripravil bolj mimogrede, s premajhnimi in neuhojenimi čevlji in z mnogo preveč prtljage. Ravno ta »deviškost« med več deset tisoč romarji, ki se vsako leto zgrinjajo v zaželeni Santiago di Compostela, je po svoje ena od mnogih privlačnosti njegove knjige Večna Jakobova pot. Celo tistim bralcem, ki témo v grobem poznajo, se ta ob številnih podrobnostih prvinskega čudenja razkriva na novo. Hkrati tak pristop avtorju omogoča zvrhano mero duhovitega samoposmeha in blage ironije do sopotnikov in dogajanja na Poti.Bistvo knjige so ljudje, literarno obarvani portreti romarjev z najrazličnejših koncev sveta in s prav tako različnimi cilji, med katerimi se zlahka izrišejo tudi zelo zanimivi posebneži. Pogovori med njimi so v posebnih okoliščinah bolj sproščeni, bodisi v skupnih spalnicah skromnih romarskih zavetišč, kjer so vsi enaki, ne glede na družbeni status, bodisi ob hudi utrujenosti in skoraj neizogibni krizi, ko si vsak kdaj zastavi vprašanje, čemu sploh to mučenje, ali ne bi bilo bolje odnehati ... A zaupna izpoved je »sotrpinom« v olajšanje. Pot »deluje« po svoje in s svojo privlačno močjo večini ne pusti, da bi odnehala. Ne moreš se ji upreti, nadaljuješ že kar »proti svoji volji«. Samoiskanje ali posebna duhovna ali verska izkušnja? Za nekatere vsekakor. Še najbolj veljavna se izkaže resnica, da je Pot za vsakogar popolnoma drugačna izkušnja, morda povsem nepričakovana glede na prvotno izhodišče in namen.Jean-Christophe Rufin ugotavlja, da mu zlasti v prvem delu poti oglašanje telesa, od žuljev do bolečin v hrbtenici in neprespanosti, ni ravno omogočilo zbranega razmisleka o njegovem nameravanem pisanju ali iskanje odgovorov na morebitna vprašanja. Navsezadnje je treba tudi skrbno paziti na znamenja ob poti, saj se na samotnejših delih ni težko izgubiti in pri tridesetih, štiridesetih kilometrih na dan je vsak ovinek presežni napor. Čeprav se Pot pogosto vije mimo samostanov in cerkva in so obeležja razumljivo krščanskega izvora – navsezadnje so se romanja začela zaradi posmrtnih ostankov sv. Jakoba – , ta izziv privablja pripadnike različnih ver in tudi mnoge, ki se zanj odločajo iz povsem nereligioznih razlogov. Tako kot mnogi sopotniki pa tudi Rufin spozna, da se med romanjem nehote še najbolj približaš bivanju zgolj v sedanjosti in popolnemu osredinjenju na sedanji trenutek. Ostane samo hoja, žene te dalje, izbrisani so preteklost in prihodnost in nepotrebna vznemirjenja v zvezi z njima. Močan motiv je tudi odgovor na vprašanje: Kje so meje moje zmogljivosti? Mnogim Pot prinese mir, sprijaznjenje, skratka, za vsakogar ima drugačen pomen in vsakdo jo doživlja drugačno, v vseh primerih pa zelo posebno in najpogosteje nepričakovano izkušnjo. Na Pot se lahko še tako pripravljaš, pa se nanjo nikoli ne moreš zares pripraviti. Ponudi veliko možnosti za samoto, ki jo zelo ceni tudi avtor, in v tem smislu je za mnoge tudi posebna oblika kratkotrajne svobode, zdravilne in objektivne razdalje do vsega.