Vitomil Zupan: Važno je priti na grič

Recenzija Bukla

Stoletnica rojstva Vitomila Zupana je medijsko močno odmevala, kar pomeni, da je duh tega kremenitega pisatelja zelo živ tudi dobrega četrt stoletja po njegovi smrti (leta 1987). Kot kaže Zupanov album z naslovom Važno je priti na grič po uvodnem stavku iz njegovega velikega vojnega romana Menuet za kitaro, je za to kar nekaj razlogov. Njegovo karizmatično uporniško, avanturistično in samosvoje življenje, od vojaškega in boksarskega do zaporniškega in literarnega, ki je kar klicalo po upodabljanju v pisani besedi, pa urbane legende o njegovem ekscesnem druženju z nežnejšim spolom ter brezglavih in destruktivnih zabavah ter seveda temna senca smrti prijatelja, s katerim sta igrala rusko ruleto, in partizanke, ki si je zaradi njega vzela življenje, vse to ga je formiralo v skoraj mitskega pisatelja, nekakšno slovensko različico Hemingwaya, ki so se ga nekateri tudi bali. Album je razdeljen v več delov. Najprej Ifigenija Simonović, tudi ena od urednic albuma, ki se je z Zupanom družila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na kratko izriše nekatere pisateljeve biografske poudarke, potem pa skicira ključne prvine njegovega literarnega ustvarjanja. Drugi del prinaša izbrana besedila iz njegove literature (izbor je opravil Aleš Berger), tretji postreže z nekaj najboljšimi intervjuji, ki jih je dal Zupan v svoji karieri, četrti del pa je naslovljen Pričevanja in raziskovanja, kjer o Zupanu pišejo in razpravljajo njegovi sodobniki ter drugi, ki analizirajo njegovo delo. Album se sklepa z Zupanovo biografijo po letnicah in kratkimi vsebinami njegovih romanov, od katerih spodaj podpisanemu še vedno najbolj tekne zaporniški Levitan. Morda tudi zato, ker sem ga bral v nekakšnem drugem zaporu, med vojaško stražo v JLA sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, kmalu potem, ko je izšel. Štirikrat dnevno sem moral za dve uri na stražo v beo grajski zgodnjespomladanski mraz, ure, ki jih nisem prespal, pa mi je krajšal hipnotični Zupanov pripovedni ritem, unikatna kombinacija avtobiografije, eseja, filozofske razprave in literature, ki jo je v takih ali drugačnih razmerjih zamešal v večino svojih del. Ko je Levitan na začetku tretjega tisočletja ponovno izšel s precej obsežno spremno študijo Vanese Matajc, sem po njegovem ponovnem branju v eni svojih prvih knjižnih recenzij za revijo Premiera zapisal, da delo po teh letih ni prav nič izgubilo na svoji izpovedni moči in da nas bodo njegova dela gotovo preživela. Ducat let pozneje ta trditev še vedno drži, Zupanov album pa jo samo še dodatno potrjuje.

Samo Rugelj, Bukla 97-98

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.