Z Dovjega do Himalaje

Založnik o knjigi

Janez Dovžan – gornik, plezalec, smučar, reševalec, v tej zbirki izbranih zgodb z dušo in humorjem odpira svoj svet – in srce. Od otroških dogodivščin na Dovjem, preko legendarnih vzponov v Dolomitih, Alpah in Himalaji, do iskrenih pogledov v smisel, nevarnosti in lepoto plezanja. To ni samo knjiga o gorah – to je knjiga o ljudeh. O smehu in strahu, o prijateljstvu, padcih in zmagah. O sanjah, ki jih višina ne omejuje. 

»Sanje se ne začnejo na vrhu gore – začnejo se doma, na kmetiji, med češnjami in otroškimi vragolijami. Z dovolj poguma in domišljije, te lahko odnesejo vse do Himalaje.«

Iz predgovora:

“Skozi dvajset kratkih in raznolikih zgodb, Janez Dovžan bralca z besedo in sliko popelje mimo teh skrivnih vratc v svoj gorniški svet. Sam na tej poti odkriva malenkosti, ki bi površnemu popotniku zagotovo ušle. Zgodbe so nastajale ob različnih prilikah, različnih časih in na različnih koncih sveta. Bolj šegave so kot resnobne, s posebnim humorjem, ki žalost naredi manj žalostno in veselje bolj veselo. V vsaki od njih je skrito še razodetje in poduk, ki bo lahko za rabo tudi na jutrišnji dan. Ni skrivnost, da so zgodbe napisane z mislijo, da bodo darilo in zaveza njegovim vnukom, vsem vnukom, da se svojih korenin zavedo, kot drevesa ko zarjovejo viharji, ter da bodo, ko pridejo v prava zrela leta lahko ponosni na dedov imenitna dela, pa naj bo to zmaga v fantovski tekmi, komu dalj nese, ali zmaga nad seboj in goro, tam daleč nekje v Himalaji.” – Mikec Drašler

Iz knjige

Plezanje je v moji glavi še vedno nedoločena strast kljub mnogim pojasnjevalnim razpravam učenih mož, doktorjev, psihologov, filozofov ali mnenj nas običajnih zasvojencev. Mene privlači in vznemirja predvsem popoln odklop od ostalega dogajanja v mojem svetu in v moji glavi. Svoboden sem, neobremenjen, čist in ostaja le harmonija gibov ter koncentracije. Ko plezam sam je svoboda popolna, v navezi je ta popolnost deljena s soplezalcem. Čudovita narava, dvig nad ostali svet v senci, prijetno utrujeno telo, potešena žeja v vseh oblikah so še dodatki kot čokoladne cvetke na torti. V človekovi naravi je, da potešenost nikoli ni dokončna in po stopnjevanju težavnosti vzponov v naših stenah je narava poskrbela najbližje v Dolomitih.

Slikovite fantazijsko oblikovane podobe stolpov, neznanskih ostenij, previsnih skladov nudijo možnosti za vse vrste podvigov od prijetno užitkarskih do takih na koncu plezalčeve sposobnosti. Prelivanje barv preko letnih časov in dneva od beline s snegom in ledom pokritih vrhov do mnogih odtenkov oranžne, rdeče barve sten ob jutrih in večerih pa je kot neresničen privid. Upravičeno so uvrščeni Dolomiti kot celota v svetovno naravno dediščino. Zelo sem bil počaščen, ko so me že leta 1968, na začetku moje plezalne poti, Mojstranške veverice Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janko Ažman in Janez Brojan vzeli s seboj pod Tri Cine v Sekstenskih Dolomitih. Fantastična scena oblik te skupine je najbolj poznana v planinskem svetu in tudi največkrat fotografsko obdelana v vseh mogočih tehnikah. Posebno s severozahodne strani, kjer se ostenje dviguje navpično in celo previsno z gričevja na višini 2300 metrov vse do višine 3003 metrov vrha Zahodne Cine.

Seveda smo začeli z ogrevanjem v lažjih smereh pristopov z južne strani teh štirih velikanov in nadaljevali s krajšimi smermi v najmanjši Cini, pa Punta Fridi in potem je že prišel na vrsto Dibonov raz v Veliki Cini. Za nas plezalce iz naših apnenčastih Alp navajenih na krušljivo kamenino iz naloženih skladov je bilo plezanje v kompaktni dolomitski skali lažjih smeri pravi rajski užitek. Kljub navpičnosti stene je bilo oprimkov dovolj, nobenih previdnih otipavanj, preizkušanj ali bo držalo ali ne ni bilo potrebnih. Človek se vzpenja naravnost v nebo, nič ne popusti, nič se ne maje. Že ob plezanju lahko poješ »O, sole mio« ali »Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička? Dobra volja je najbolja,« in ne šele na stojiščih. Globina pod teboj narašča in narašča. Nebesa! Menim, da je prav ta smer ena najlepših v Dolomitih in sodi ob bok Razu tančice v Cimi della Madonna v skupini Pala di San Martino in Severnem Razu v Piz Badilu. Klasična četrta težavnostna stopnja je še prava uživaška tudi za malo starejše alpiniste. Takrat nas je seveda nepotešenost, raziskovalna žilica, tekmovanje s samim seboj gnalo v vedno težje smeri. V istem času je z mojstranško četverico začel plezati tudi Miha Smolej in kmalu sva kot dva Dovžana začela uresničevati svoje sanje.

O AVTORJU:

Janez Dovžan, doma z Dovjega, velja za eno izmed legend slovenskega alpinizma. Leta 1973 je kot član zgodovinske odprave preplezal monumentalni granit El Capitana v kalifornijskem Yosemite z Miho Smolejem – ena prvih evropskih smeri te zahtevnosti na El Capitan in Half Dome. Je član prestižne plezalne skupine Mojstranške veverice, skupine prijateljev in pionirjev, ki so odraščali v domačih stenah ter kasneje navdušili tudi v Alpah in Dolomitih.

Po uspešnem vzponu na Kangbačen (7903?m) leta 1974, se je leta 1975 povzpel na Makalu – prvi jugoslovanski osemtisočak. Vendar se je zapisal v zgodovino ne le z zmago, ampak tudi z nesebičnim dejanjem: v coni smrti nad 8000 metri je sam prevzel spuščanje onemoglega in pomrznjenega soplezalca Zorana Bešlina ob fiksni vrvi skozi izjemno zahtevno južno steno – po treh dneh bivanja nad 8000?m in nadaljnjih dveh dneh reševanja. Leta 1977 je dosegel vrh v Peruju – Yerupaja Grande (6635?m). Kasneje, pri 60-ih, se je skupaj s spominsko odpravo povzpel še na Ama Dablam (6812?m).

Janez Dovžan je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, oče dveh otrok in dedek štirih vnukov. Alpinizem je videl kot sprostitev in veselje, reševanje pa kot resno odgovornost – reševalni duh pa ga je zaznamoval tako v gorah kot v življenju. Od leta 1968 je član GRS Mojstrana. Z D