Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Cona prehoda

O koncu postkomunizma
Boris Buden
Cona prehoda

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba Krtina
Zbirka Krt
Leto izdaje 2014
ISBN 978-961-260-076-1
Naslov izvirnika Zone der Übergangs
Podnaslov izvirnika Vom Ende des Postkommunismus
Leto izdaje izvirnika 2009
Prevod Samo Krušič
Spremna beseda Gal Kirn
Urejanje Zdravko Kobe

Tehnične lastnosti
mehka vezava
19,5 x 13,5 cm
290 g
208 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
družbene vede

Povej naprej

Založnik o knjigi

Boris Buden je rojen leta 1958 na Hrvaškem. Je prevajalec, kritični kulturni teoretik, politični aktivist, urednik, scenarist umetnik ter v zadnjem letu začasni gostujoči profesor na Univerzi v Weimarju, skratka prekerni intelektualni delavec. Prištevamo ga med redke angažirane in kritične akterje v (post)jugoslovanskem kontekstu, ki so izgradili jasno politično-teoretsko pozicijo. Buden je zaslovel s svojo intelektualno ostrino ter z brezkompromisnostjo do novih mitologij nacionalne Države, Cerkve in Trga, pa tudi do stare mitologije o nujnosti prihoda komunizma, ki ni nikoli prišel.

V knjigi Cona prehoda. O koncu postkomunizma najdemo enega najboljših obračunov s celotno ideologijo tranzitologije, ki nas je več kot 20. let prepričevala v konec zgodovine in nujnost liberalno-demokratskega okvirja ter kapitalističnega sistema. Je obračun z antitotalitarističnimi in revizionističnimi branji, ki so sodelovala v kulturno-ideološkem izgrajevanju nacionalizmov, ti pa so še kako odgovorni za krvave vojne včeraj v Jugoslaviji, danes v Ukrajini. Buden tudi poravna račune z liberalnimi zagovorniki demokracije, v ospredju kritike in nadgradnje so predvsem filozofi Rorty, Habermas in še nekateri liberalni predstavniki »fundacionalistične« šole.

Pričujoča knjiga je razdeljena na 3 dele: prvi obravnava teoretsko kritiko tranzitološkega diskurza in ideološke ločnice na Vzhod– Zahod; drugi obravnava fenomen »razpada Družbe« in konca solidarnosti prek kulturnega prevajanja in religije; tretji performativni del pa naslavlja politično upanje v retroutopijo in umetnost. Filozofsko kritiko dopolnjujejo konkretne analize primerov, od izjav visokih političnih predstavnikov in filozofov do bivših rockerjev, ki so se preobrazili v visoke ortodoksne svečenike, in nenazadnje bližnjega branja alternativnih umetniških del.

Recenzija Bukla

Kaj se nam je v resnici zgodilo?

Akademska dela redko jemljejo sapo in bralcu zbujajo podobne občutke kot vrhunske kriminalke. Prej nasprotno. A hrvaškemu profesorju, političnemu analitiku, prevajalcu in aktivistu Borisu Budenu (1958) je uspelo prav to.
Cona prehoda, ki je bila sicer napisana že leta 2009, se bere kot politično-družbeni triler. Kljub ideološkemu jeziku in zasnovi se vrhunska analiza prehoda Srednje in Vzhodne Evrope iz komunizma v kapitalizem – oziroma postkomunizem – brez zadreg in okolišenja loti obračuna z ideologijo kot tako. Obračuna z ideologijami nasploh.
Ko je padel berlinski zid, nismo videli tistih, ki so zid rušili; tistih, ki so za (iluzijo) svobode tvegali svoja življenja. Videli smo tiste, ki so izkoristili priložnost in že čez delno podrti zid krenili nasproti iluziji sami. Zahod je bil nad navdušenjem Vzhoda veliko bolj presenečen, kot so bili nad »novo svobodo« presenečeni tisti, ki so se osvobodili. V dobi poznega kapitalizma množice na Zahodu niso več verjele v demokracijo – v nasprotju z ljudmi evropskega Vzhoda. V tej asimetričnosti gre po Budenovem mnenju iskati resnični razlog vzhičenosti zahodne javnosti ob rušenju komunističnih režimov. »Ljudi na Zahodu je tako zelo navdušila \\'brezprizivna fasciniranost nad zahodno demokracijo, ki so jo pripisali vzhodnoevropskim akterjem, njihova naivna, tako rekoč slepa vera vanjo,« piše avtor.
Ravno ta naivnost je omogočila vsesplošno ropanje in – dejansko – začasni konec zgodovine v obliki (zamrznjenega) triumfa liberalne demokracije, uradnega zmagovalca hladne vojne. Več let – in nekaj vojn – je trajalo, da se je del prebivalstva ovedel dejanskih posledic konca hladne vojne in zgodovinskega poraza komunizma in orgiastičnega, do obisti nereflektiranega postkomunizma, ki je svoja najtemnejša poglavja napisal ravno na območju naše bivše skupne države. Tu nam – da, še kako tudi Slovencem – avtor nastavi agresivno resnicoljubno ogledalo: »Komunistični reformatorji so v demokraciji videli priložnost za to, da se komunizem začne na novo. V demokratično svobodo so verjeli tudi antikomunisti, a s tem pogosto niso razumeli nič demokratičnega, temveč prej svobodo svojega naroda, rase, boga oziroma svobodo svojega sovraštva do drugega naroda, rase, boga. In marsikateri med njimi v svoji veri sploh ni bil naiven. In marsikatera realnost je z vriskom pozdravila njihove sanje, tudi tedaj, ko so se te udejanjile v pokolih.«
Cona prehoda je analitični presežek, ki odpira vrata politološko sociološke realnosti in ob tem v slogu Tonyja Judta na novo napiše tudi moderno zgodovino naše družbene flore in favne. Mojstrovina!

Boštjan Videmšek, Bukla 107-108

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...