Drugo je hrup

Recenzija Bukla

Ross (1968) je glasbeni kritik New Yorkerja, ki je za svojo pričujočo knjigo iz leta 2007 prejel številne nagrade. Ne brez razloga; v obsežni monografiji se glasbe, dobesedno poslušanja dvajsetega stoletja loti precej drugače, kot smo vajeni: glasbo preizprašuje skozi kaskado družbenih sprememb, ki se vijejo od ruske oktobrske revolucije do ameriškega rokenrola v šestdesetih letih pa vse do današnjih dni, do Bona in Beyoncé. Pri tem seveda podrobno obdeluje najbolj znamenite glasbene primere, ki so zarivali v družbeno politično realnost te dobe (recimo primer Šoštakoviča v Stalinovi Rusiji, pa Straussa v Hitlerjevi Nemčiji pa holokavsta, ki je izbrisal cele šole komponistov, pa Herrmanna in Hollywooda do Glassovega minimalizma), hkrati pa nam skozi svoje primere ves čas kaže, kako je usoda kompozicije dvajsetega stoletja doživela enovit lok strmega upadanja. Na začetku dvajsetega stoletja so bili skladatelji velike zvezde na svetovnem odru, praizvedbe njihovih del so privlačile množice, prizore ob njihovih smrtnih posteljah pa so časopisi opisovali z osupljivimi podrobnostmi. Sto let kasneje so skladatelji v glavnem izginili z radarja splošne kulture, največji ljubitelj klasične glasbe v modernem hollywoodskem filmu pa je »umirajoči serijski morilec Hannibal Lecter, ki svoje krvave roke mane ob Goldbergovih variacijah«. Hkrati pa po drugi strani klasična glasba dosega veliko več občinstva kot poprej, ima milijone obiskovalcev, čeprav le nekaj izmed množice skladateljev (120 naj bi jih bilo tudi v Sloveniji) najde občinstvo zunaj razmeroma omejenega števila ljubiteljev. Knjiga o glasbi, ki jo je napisalo dvajseto stoletje.

Samo Rugelj, Bukla 105-106

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.