Otoki zakladov

Založnik o knjigi

Francoski stari red, ancien régime v 18. stoletju, je padel, ker mu najbogatejše evropske države, ki so svoje plemstvo oprostile plačevanja davkov, niso več mogle odplačevati dolgov. Francija je v nekem smislu bankrotirala. Podobnost z dolžniško krizo, ki je na bogati evropski celini izbruhnila kmalu po nastopu 21. stoletja, ni naključna, le da se današnji aristokraciji ni treba več ukvarjati z davčno zakonodajo, da bi se izognila finančni odgovornosti do svoje države in sodržavljanov – samo umakne se v davčne oaze. Na primeru Grčije smo videli, da bankrot države še zdaleč ni več nekaj, kar bi bilo rezervirano samo za revne države tretjega sveta; zgodi se lahko najbogatejšim. In kadarkoli se zgodi, najdemo v samem jedru finančnega kaosa prstne odtise davčnih oaz.
Po suženjstvu so davčne oaze najbolj umazano poglavje svetovnega gospodarstva, pravi Nicholas Shaxson. To še zdaleč niso zgolj nekoliko čudaške otoške državice sredi Pacifika, ki bi peščici razvajenih bogatašev ponujale zavetje pred domačimi dacarji; davčne oaze so vzporedni sistem, katerega živčno središče je znotraj nekaterih najbogatejših držav in je postal dejanski nosilec gospodarske in politične moči v svetu, odtujene tako od državljanov kot od formalnih, demokratično izvoljenih nosilcev politične moči. Je sistem, ki bogatim in privilegiranim omogoča, da postajajo še bogatejši in še bolj privilegirani. Davče oaze so glavno prizorišče spopada bogatih proti revnim, korporacij proti vam osebno, finančnih ustanov proti demokratičnim državam – in če ne sodite med zelo bogate, v vsakem od teh spopadov neizbežno izgubljate.