Umetnost in disciplina

O knjigi

Institucionalni mehanizem, ki iz izdelkov dela umetnine, se nanaša na sebe samega, zato je arbitraren in v zadnji instanci odvisen od zunajumetnostnih okoliščin. Določajo ga razmerja institucionalne in denarne moči in celo ideološki procesi zunaj umetnostnega sistema. Priznanje, s katerim umetnostni ideološki aparati iz izdelkov delajo umetnine, je skoz in skoz ideološka operacija, diskurzi, ki jo poganjajo, so ideološki diskurzi in nimajo analitične moči. Iz teh diskurzivnih in drugih institucionalnih postopkov ni mogoče izvedeti, v čem je umetnostna tradicija, iz česa je sestavljen umetnostni dispozitiv, ki zagotavlja produkcijo umetnin in reprodukcijo umetnostnega sistema.
Na ta vprašanja odgovarja pričujoča knjiga. Sedanje ideološke aparate umetnostnega sistema analizira s konceptom dispozitiva in raziskuje njegovo genealogijo. V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki išče začetke sedanje ideologije umet nostne avtonomije v 19. stoletju, pričujoča razprava raziskuje genealogijo tega umevanja globlje v preteklosti, v 17. stoletju. Takratni izobraževalni sistem je sprva discipliniral slikarja, da bi onemogočil kvarne vplive njegove osebne narave in ga zavaroval pred samodejno nravstveno ogroženostjo. Po takratnem umevanju je bila slikarska praksa dobrodelna za ogroženo družbo, njeni proizvodi so prikazovali dobro urejeno in ubogljivo občestvo.

Rastko Močnik, Umetnost v sodobnosti (odlomek iz spremne besede)