Alpske skupnosti

Recenzija Bukla

Pred monografijo Alpske skupnosti italijanskega antropologa Piera Paola Viazza (1950) je v anglosaških antropoloških krogih pogosto veljalo, da je alpsko območje v smislu strukture in organizacije življenja precej podobno, skoraj monotono ter izolirano od preostale okolice, ki je z dolinami povezovala te pokrajine. Viazzo je s podrobnimi terenskimi študijami ter z mnogimi kvantitativnimi podatki preobrnil ta »mit« ter pokazal, da so alpske skupnosti (poudarek njegove knjige, ki je izšla leta 1989, je na obdobju od sredine devetnajstega do sredine dvajsetega stoletja) glede na svoj način življenja, preživljanja, poročanja in dedovanja med seboj precej različne. Ob tem še zdaleč ni statično niti njihovo bivanje, saj je prepredeno z raznimi emigracijskimi in migracijskimi gibanji, na katera je nepovratno vplivala industrializacija. Ta je alpsko okolje, to je v preživetvenem smislu zaradi nadmorskih višin poljedelsko veliko bolj odvisno od klime, potisnila v zaostajanje in siromašenje, kar danes rešujejo z novimi, tudi turističnimi koncepti preživljanja. Knjiga, ki sicer govori o italijanski alpski pokrajini, a hkrati posredno tudi o naših alpskih predelih.

Samo Rugelj, Bukla 109

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.