Kuhinja revežev

Založnik o knjigi

Pisati o hrani danes pomeni pisati o svetu. Hrana ni le okus na krožniku, je zgodba o družbi, politiki, kulturi in ljudeh. V Kuhinji revežev priznana antropologinja Svetlana Slapšak razgrinja prav to: kako globoko so hrana, zgodovina in vsakdanje življenje prepleteni. 

Noben antropološki in kulturni, socialni ali celo literarni pristop se ne more osvoboditi diskurza o hrani, če pomislimo zgolj na lakoto, ki pustoši po ogromnih območjih ali udari po do včeraj bogatem mestu v obliki genocidne politike, ali pa na veliko izumetničenost, pomešano z vulgarnostjo vseprisotne »kulinarike«.  

Knjiga ni klasično znanstveno delo, temveč zbirka zanimivih ostankov raziskav avtorice, ki že leta premišljuje o tem, kako nas zaznamujeta naš odnos do hrane in užitka ob njej. Svetlana Slapšak združuje osebne pripovedi, duhovite opazke ter praktične kulinarične namige – tudi konkretne recepte. 

o avtorici

Svetlana Slapšak je diplomo (1971), magisterij  (1976) in doktorat (1984) zagovarjala na Oddelku za antične študije, lingvistična smer, Filozofske fakultete v Beogradu. Bila je ena izmed treh urednikov satiričnega časopisa študentov Filozofske fakultete v Beogradu, Frontisterion, ki je bil prepovedan 1970. Med leti 1968 in 1973, 1975-6 ter 1988-9 so ji odvzeli potni list; v tem času ji je prisluškovala tajna policija, večkrat je bila med zasliševanji podvržena fizičnemu nasilju. Kot predsednica odbora za svobodo govora pri Srbskem društvu pisateljev je med leta 1986 in 1989 sestavila in objavila preko 50 peticij, med njimi za osvoboditev  Adema Demaqija, Janeza Janše, Tomaža Šalamuna, Tomaža Mastnaka. Z možem je leta 1983 v Ljubljani organizirala peticijo proti smrtni kazni, leta 1991 pa akcijo Molk ubija, spregovorimo za mir. Udejstvuje se v akcijah za begunce v Sloveniji, številni intelektualci najdejo zatočišče v stanovanju Slapšakov v Ljubljani. Z gibanjem 1000 žensk za mir je predlagana za Nobelovo nagrado za mir.

redavala je na številnih jugoslovanskih, evropskih in ameriških univerzah, bila profesorica za antropologijo antičnega sveta, študije spola in balkanologijo (2003-12) na ISH (Institutum Studiorum Humanitatis), dekanka ISH (2003-13). Glavna urednica časopisa ProFemina u Beogradu od 1994. Direktorica Srpskega kulturnega centra Danilo Kiš v Ljubljani (od 2009), direktorica Inštituta za balkanske in sredozemske študije in kulturo v Ljubljani (2009).

Nagrade: nagrada Miloš Crnjanski za eseje, 1990; American PEN Freedom of Expression Award, 1993; Helsinki Watch Award, 2000; Helen Award, Montreal, 2001. Leta 2015 je dobila za knjigo esejev o hrani Leteći pilav nagrado Mirka Kovača.

Objavila je več kot 50 knjig in zbornikov, preko 400 študij (lingvistika, antične študije, balkanologija, študije spola), preko 1000 esejev, roman Leon in Leonina,  številne prevode iz stare in nove grščine, latinščine, francoščine, angleščine in slovenščine v srbščino, iz stare grščine je prevajala v slovenščino.
Pisala je kolumne u Književni reči, Teleksu, Vremenu, v mariborskem Večeru piše rubriko vsak teden že 16 let.