Slovenska rudarska poročila iz rudišča Belščica v Karavankah s preloma 18. in 19. stoletja za Sigismonda (Žiga) Zoisa

Recenzija Bukla

Žiga Zois (1747– 1819) je bil gospodarstvenik, v svojem času najbogatejši človek na Kranjskem, ob tem pa tudi veliki slovenski razsvetljenec in mecen na področju kulture. Zoisi so se ukvarjali s preprodajo železa in imeli rudišča železove rude na štirih koncih, med drugim tudi v Karavankah nad svojo fužino, na Javorniku pod Belščico in Stolom, pri čemer sta rudarska nadzornika Lukas in Vincenc Polc za Zoisa pripravljala poročila o stanju v rudiščih (poudarek je na letih od 1797 do 1805). Ta po mnenju literarnega zgodovinarja Gorana Schmidta (1950), avtorja monografije, opremljene z obsežno dokumentacijo in grafičnim gradivom, tudi njegovimi fotografijami, predstavljajo zelo pomemben jezikovni prispevek k slovenščini, še posebej tam, kjer nadzornika izstopita iz redkobesednega tehničnega poročanja in pišeta v leksikalno bogatejšem jeziku, ki »nazorno razkriva vrsto socialnih prvin in čustveni odnos zapisovalca«. Še več: Schmidt trdi in v tej obsežni knjigi dokazuje, da bi dosedanje literarnozgodovinsko zaporedje javne rabe slovenščine Trubar– Dalmatin– Linhart lahko celo dopolnili v Trubar– Dalmatin– Polc– Linhart. Schmidtovo monografijo, ki je bila do zdaj po krivici spregledana v širšem medijskem in tudi strokovnem prostoru, imamo torej lahko za izjemno jezikovno-literarno-zgodovinsko-montanistično pričevanje, ki je sicer obdelano z znanstveno metodo diplomatičnega in kritičnega prepisa z interpretacijo v sodobni slovenščini, vendar je komentar zaradi interdisciplinarnosti raziskave napisan v splošnem in zato zavzetemu bralcu povsem razumljivem jeziku.

Samo Rugelj, Bukla 116-117

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.