Kapital in reproduktivne pravice

Založnik o knjigi

Drugi zvezek študije Kapital in reproduktivne pravice obravnava izgubo reproduktivnih pravic kot univerzalnih, temeljnih človekovih in socialnih pravic v Vzhodni Evropi po vnovični vzpostavitvi kapitalizma leta 1990. V nasprotju s kapitalističnim Zahodom so bile reproduktivne pravice v vzhodnoevropskem socialističnem bloku ne le uzakonjene in s tem formalno pripoznane, ampak zaradi socialistične družbene ureditve sistematično materialno polno podprte za vse skupine žensk. Tako je Sovjetska zveza že kmalu po oktobrski revoluciji, 18. novembra 1920, sprejela odlok o zdravstveni skrbi, na podlagi katerega je postala prva država na svetu, ki ni le dekriminalizirala in popolnoma liberalizirala umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo, marveč je ta poseg in vse postopke v zvezi z njim, vključno s kontracepcijo, uvrstila v sistem brezplačne zdravstvene oskrbe. S tem je vsem ženskam omogočila, da se svobodno odločajo o rojevanju in materinstvu. To je bila prav tako svojevrstna revolucija, ki je večina zahodnih kapitalističnih držav ni zmogla doseči, kaj šele popolnoma udejanjiti, ko je v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja (v nekaterih primerih celo šele v devetdesetih letih in v prvem desetletju novega tisočletja) prvič liberalizirala dostop do abortusa.

Ena od osrednjih tez študije je, da je treba sistemsko izgubo reproduktivnih pravic žensk v nekdanjem vzhodnem bloku po restavraciji kapitalizma obravnavati v širšem družbenem in političnem kontekstu, še zlasti v okviru popolne razgradnje univerzalne in polne socialne države, značilne za socialistične sisteme. Obsežna razgradnja ali celo izničenje reproduktivnih pravic žensk v socialističnih državah po letu 1990 nista bila posledica nerazložljivih konservativnih silnic niti nekaj ločenega od drugih strukturnih procesov za sistemsko razlastitev večinskega delavskega razreda. Študija natančno pokaže, kako je izgubo reproduktivnih pravic kot človekovih in socialnih pravic omogočila buržoazna prisvojitev socialne države, njeno skrčenje v minimalno ali v najboljšem primeru delno obliko, kakršna je značilna za zahodne kapitalistične države. V kontekstu razgradnje polne socialne države in njene zamenjave z minimalno ali delno obliko države blaginje deluje odprava reproduktivne avtonomije žensk v Vzhodni Evropi po letu 1990 kot prekanjen »kompenzacijski« pronatalistični ukrep. V svojem prizadevanju za čim večjo akumulacijo zasebnega kapitala in popolno prilastitev presežne delovne vrednosti temeljijo kapitalistični sistemi izključno na minimalnih ali, v najboljšem primeru, delnih oblikah socialne države, ki ne zagotavljajo zadostnih pogojev za družbeno reprodukcijo med izkoriščano in ekonomsko prikrajšano večino prebivalstva.

Študija je razdeljena na pet glavnih poglavij, analiz razmer v Sovjetski zvezi, Češkoslovaški, Madžarski, Poljski ter Bolgariji in Romuniji (državam nekdanje SFRJ bo posvečen poseben, 3. zvezek), ki jih avtorica v predgovoru uvede s svojim marksističnim mini manifestom o reproduktivni avtonomiji, sklene pa z zaključkom: »Medtem v ‘demokratični’ Zahodni Evropi pred letom 1989 in po njem …«.

Zgodovinskomaterialistična in primerjalna analiza razmer v državah nekdanjega vzhodnega bloka je plod avtoričinega večletnega raziskovanja arhivskih virov in obsežne literature, ki je v tej študiji prvič zbrana in analizirana na enem mestu. S tem bralstvu omogoča poglobljeno razumevanje zgodovine ter širših družbenih ter politično-ekonomskih kontekstov sedanjih poskusov in procesov izničevanja reproduktivne avtonomije žensk ter daljnosežnih družbenih posledic teh procesov.