Mrk uma

Založnik o knjigi

Mrk uma (1947) velja za najpomembnejše Horkheimerjevo delo. Osrednja tema je analiza instrumentalizacije mišljenja, ki je posledica nenehne težnje človeka po gospostvu nad naravo. Ta instrumentalizacija se kaže kot konformistično sprijaznjenje z obstoječim in odpoved vsakršnemu preseganju danega. Horkheimer v prvem poglavju svoje knjige pravi, da je um prešel iz svoje objektivne faze v subjektivno. Iz obdobja, kjer je bil usmerjen k univerzalnim bitnostim in univerzalnim vrednotam, denimo objektivni resnici in Dobrem, je prešel v fazo subjektivnih vrednot, relativizacije resnice, kjer je premislek o vrednotah prenehal biti obvezen del mišljenja, tako da se je sam um – v obliki znanosti in tehnologije – usmeril v službo ekonomskih interesov ter začel vse opazovati v luči praktičnosti, materialne koristi, uporabnosti in tehnične uresničljivosti. Metafizične skrbi, ki so bile značilnost objektivnega uma, so postale odveč in smešne.

Horkheimer nadalje dokazuje, da subjektivizacija uma ne povzdigne subjekta, temveč ga v resnici potopi v avtomatizirane in sistemske načine delovanja in trende množične kulture. Sprememba dejansko vodi v odpravo subjekta, v njegovo podrejanje interesom kapitala ter izgubo vsakršnega filozofskega ali umetniškega snovanja in drugačne, boljše družbe. Sanje o boljši družbi nadomesti omledna sprijaznjenost z vsakdanom. Posledica avtomatizacije človeškega življenja, njegovo odtujevanje in zatiranje sproži upor narave. Ta upor se ne pokaže le kot meja, ki jo zunanja narava postavlja kapitalističnemu gospostvu, temveč tudi kot upor narave, ki je v nas. Izraža se v različnih napačnih oblikah človeške zavesti, s čimer Horkheimer zelo učinkovito razloži tudi pojav fašizma in privlačnost njegovih voditeljev pri zatiranih množicah. Te pojave nato poveže z izginjanjem kritično mislečega posameznika v množični kulturi, do česar pride prav v trenutku, ko se zaradi popularnosti subjektivizma o njem največ govori. Horkheimer ne predlaga preproste vrnitve k objektivnemu umu, temveč trdi, da bi morali razviti način razmišljanja, ki bi objektivne pojme kot so resnica, pravičnost ipd., ohranil na novem nivoju. Začeti bi morali govoriti jezik, ki poimenuje stvari s pravimi imeni, kar pomeni, da bi morali trpeči naravi in trpečim ljudem omogočiti izraziti to trpljenje, namesto da ga zakrivamo z različnimi pojmovnimi konstrukti.