Farmakonomija

Založnik o knjigi

Morda prave narave farmacevtske industrije nihče ne pooseblja tako nazorno kot Martin Shkreli, prvovrstna baraba farmacevtskega sveta. Bil je upravitelj naložbenih skladov, a je nato ustanovil farmacevtsko družbo, saj je ugotovil, da v »hedge skladih« kljub bajnim dobičkom zanj ni dovolj zaslužka. Strategija služenja s farmacevtskim podjetjem je sila preprosta: kupiš že pretečene patentne pravice za pomembno zdravilo, prevzameš nadzor nad njegovo ponudbo in noro dvigneš ceno. On jo je za 5000 odstotkov!

Velike korporacije, tako imenovane »Big Pharma«, veliko bolj, kot zdravje ljudi zanimajo dobički, ki se prelivajo v žepe lastnikov. To se je bolj jasno kot kadar koli prej pokazalo, ko so vlade razvitih držav ob izbruhu pandemije covid-19 hitele z iskanjem učinkovitih cepiv. Peščica današnjih najbogatejših farmacevtskih družb je pod pretvezo velikih znanstvenih prebojev izsilila od zahodnih vlad milijarde dolarjev davkoplačevalskega denarja ter si prilastila patente za cepiva, ki so bila pretežno razvita z javnimi sredstvi v javnih raziskovalnih ustanovah. A to je bila zgolj zadnja epizoda v dolgi zgodovini financializacije farmacije in zdravstva v celoti.

Po letu 1990 so korporacije z vsemi, tudi najbolj skrajnimi sredstvi poskrbele za globalno zaščito svoje lastnine s pomočjo patentnega sistema. Farmacevtske družbe so se vse manj posvečale raziskavam in proizvodnji novih zdravil in vse bolj vzpostavljanju in zaščiti monopolov. Sistem je celotno gospodarstvo preusmeril od inovativnosti in proizvodne učinkovitosti k podrejanju zahtevam finančnih trgov. Dobički velikih farmacevtskih korporacij so daleč nad povprečnimi dobički razvitih gospodarstev, in kar je še huje, namesto v raziskave in razvoj se pretakajo neposredno v žepe vodilnih direktorjev in delničarjev. To je plenilski poslovni model, ki namesto novih zdravil ustvarja nove milijarderje.