Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Med Kakanijo in Wilsonio

Poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla
Andrej Rahten
Med Kakanijo in Wilsonio
34,90 € 34,90 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa v vrednosti 1,05 € se prijavite ali registrirajte
Rok dobave 2-5 delovnih dni, na zalogi pri dobavitelju Brezplačna poštnina

Povej naprej

Založba Mohorjeva Celovec
Leto izdaje 2018
ISBN 978-3-7086-0999-7
Leto izdaje izvirnika 2018
Urejanje Ernest Petrič

Tehnične lastnosti
trda vezava
24,5 x 16,5 cm
260 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
družbene vede > politika
biografije in spomini
zgodovina

Založnik o knjigi

Ob priimku Schwegel se poznavalci zgodovine diplomacije Slovencev največkrat spomnijo na Josefa (1836-1914), »gorjansko ekscelenco«, ki se je v sedemdesetih letih 19. stoletja zavihtel v sam vrh avstro-ogrske diplomacije. Manj znana pa je življenjska pot Josefovega nečaka Ivana Krizostoma Schwegla (1875-1962; v jugoslovanski dobi Švegla), prav tako v Zgornjih Gorjah rojenega diplomata in politika.

Ivan Švegel alias Hans Schwegel je kot avstro-ogrski konzul služboval v začetku 20. stoletja v številnih mestih, še zlasti pa v Kanadi in v ZDA. V slovenskem zgodovinopisju ni ostalo neopaženo njegovo delovanje na pariški mirovni konferenci leta 1919, ko mu je s svojimi zvezami uspelo slovenskim rojakom zagotoviti dve avdienci pri ameriškem predsedniku Wilsonu. Manj znana pa je njegova življenjska pot po vrnitvi v domovino, kjer se je za kratek čas vrnil v diplomacijo in postal leta 1931 poslanik Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. V politiki je bil manj uspešen, čeprav se je na listi Radićeve Hrvaške kmečke stranke kot Slovenec prebil v hrvaško parlamentarno zastopstvo v beograjski skupščini. Kratka je bila tudi njegova ministrska doba: v letih 1930-1931 je bil minister brez listnice v Živkovićevi vladi.

o avtorju

Izr. prof. dr. Andrej Rahten se je rodil 4. marca 1973 v Celju. Po končani gimnaziji, kjer se je šolal na jezikovno-družboslovni smeri, se je leta 1991 vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V študijskem letu 1994/1995 je kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst študiral na Univerzi v Celovcu. Diplomiral je leta 1996 z nalogo o slovenskih poslancih v dunajskem parlamentu, nato pa vpisal magistrski študij zgodovine. V okviru podiplomskega študija je več mesecev raziskoval v dunajskih arhivih, kot štipendist Deutscher Akademischer Austauschdienst pa tudi na Jugovzhodnem inštitutu v Münchnu. Novembra 2000 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo z naslovom Dr. Janko Brejc (1869-1934). Politična biografija. Za disertacijo je bil nagrajen z Zlatim znakom ZRC SAZU. Leta 2001 je bil izvoljen v naziv docenta in postal sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru. Aprila 2001 se je zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je kmalu po vstopu v službo prevzel operativne naloge pri koordinaciji slovensko-avstrijske ekspertne skupine zgodovinarjev in pravnikov. Novembra 2001 je bil imenovan v Kabinet ministra, od aprila 2003 pa je vodil Center za raziskave. Leta 2004 se je ponovno zaposlil na ZRC SAZU, kjer je kot znanstveni sodelavec deloval na Inštitutu za kulturno zgodovino, nato pa je bil imenovan za svetovalca za zunanjo politiko v Kabinetu predsednika vlade.

Recenzija Bukla

Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten je s svojimi izkušnjami in poznavanjem obeh področij eden najbolj vnetih pobudnikov raziskovanja slovenske diplomatske zgodovine. V seriji Personae v okviru zbirke Studia diplomatica slovenica, ki jo izdaja Celovška Mohorjeva – med soizdajatelji se poleg Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU izmenjujejo tudi druge ustanove – so z njegovim sodelovanjem že izšle knjige o baronu Josefu Schweglu, Žigi Herberštajnu, Izidorju Cankarju in Ernestu Petriču. Hans Schwegl, pozneje Ivan Švegl, je med njimi najmanj znano ime, a je kljub temu zelo zanimiva in zapletena osebnost, katere življenjsko pot so najbolj zaznamovali dogodki ob prehodu iz avstro-ogrske v jugoslovansko državo. Najprej kot Hans, nato kot Ivan je služil obema, v primerjavi s stricem Jožefom na manj uglednih položajih, vendar zaradi svojih osebnostnih potez, kot ugotavlja Rahten, nikjer ni ostal neopažen. Bil je vzkipljiv, tudi grob do podrejenih in pogosto v sporu z nadrejenimi, sicer lojalen oblastem, ki jim je služil, a ob zatonu Avstro-Ogrske – Kakanije – tudi odkrito naklonjen slovanskim narodom. Ta drža ga je na jugoslovanski strani pripeljala na pariško mirovno konferenco, kjer je bil najzaslužnejši za navezavo neposrednih stikov z ameriškim predsednikom Wilsonom. V prvi Jugoslaviji je presenečal s protislovnimi obrati v političnih povezavah, med drugo vojno je šel v partizane in po njej kljub temu ostal skoraj brez vsega. Po Šveglovi avtobiografiji in dostopnih dokumentih napisana knjiga ni le portret enega redkih slovenskih diplomatov iz prve polovice prejšnjega stoletja, temveč osvetljuje tudi mnoge druge vidike jugoslovanske diplomacije in politike tistega časa.

Iztok Ilich, Bukla 145

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...