Varnost, ozemlje, prebivalstvo

Založnik o knjigi

Varnost, ozemlje, prebivalstvo je sklepni del slovenskega prevoda znamenite trilogije Foucaultovih predavanj na Collège de France, ki je postala vplivnejša od njegovih objavljenih knjig na temo oblasti, kot sta Nadzorovanje in kaznovanje ter prvi zvezek Zgodovine seksualnosti, saj je tu Foucault opravil pomemben prelom v svoji teoriji, in sicer od raziskave mikrofizike oblasti in discipline k raziskovanju biopolitike in vladanja. V pričujočem ciklu je vpeljal pozneje zelo vplivni koncept vladnosti, s katerim je poskušal analizirati vladanje na makrofizični ravni in vladanje svobodnim ljudem, kar torej zajema tudi raziskavo značilno modernega družbenega procesa subjektivacije v svobodnost ter vlogo svobode v modernih oblastnih razmerjih. Foucault ta razmerja pojasnjuje epistemološko in zgodovinsko, v zelo širokem razponu, od antične Grčije prek monoteističnih religij, kot sta krščanstvo in judovstvo (analiza pomembnega koncepta pastoralne skrbi), do sodobnosti.
Knjiga je pomembno temeljno delo v svetovni humanistiki in družboslovju, osnova in spodbuda za nadaljnje raziskave politike varnosti in družb nadzora, zlasti političnih, vojaških in policijskih praks. Še posebno pa se odlikuje po aktualnosti, saj omogoča konceptualno osnovo za obravnavanje današnjih problemov, kot so boj proti terorizmu, regulacija prebivalstva, mejna in migracijska politika, elektronski in biometrični nadzor, nadzorovanje epidemij in pandemij, umeščeno v pogosto spregledan nemedicinski okvir, tj. kontekst nastajajoče varnosti kot nove tehnologije oblasti.
Koncept vladnosti, ki ga je Foucault uvedel v predavanjih v pričujoči knjigi, je navdihnil celotno novo poddisciplino governmentality studies in danes deluje tudi kot osnova za razumevanje povsem novih in v Foucaultovem času še neobstoječih oblik izvajanja oblasti, kot je denimo algoritemska vladnost. Prav ta segment razvija v svoji spremni besedi sociolog dr. Primož Krašovec, ki med drugim poskuša pokazati, »kako je Foucault v razmišljanju o razmerju med zgodovinskimi in aktualnimi oblikami izvajanja oblasti že začel presegati samega sebe, medtem ko nam bo koncept tehnologij oblasti, ki je v literaturi o Foucaultu skoraj povsem odsoten, omogočil, da zametke Foucaultovega teoretskega samopreseganja razvijemo naprej, v smeri danes aktualnih tehnologij inteligence«.