Zadnji zapisi

Založnik o knjigi

Ruski dnevnik je Politkovska napisala tik pred smrtjo. Knjiga je prvič izšla pol leta po njenem umoru in redakcija se je morala zaradi tragične smrti neumorne razkrinkovalke nekega (političnega) pekla zaključiti brez avtoričine pomoči. Ostala je zajetna sestavljanka odlomkov iz njene beležke in ostalih besedil, v katerih brez dlake na jeziku piše o slabšanju političnih razmer v Rusiji v obdobju med decembrom 2003 in avgustom 2005. Zapisi so dokaz njene neustrašnosti pred tlačenimi čustvi in predsodki. Ko je podolgič in počez prebredla Čečenijo, bila zraven ob nepojmljivih grozodejstvih in lastna opažanja primerjala z uradnimi razlagami, se ji je zasvitalo: politika ruskega režima je velika laž. Ime, ki ga je kot glavnega hudodelca v neraziskanih grozotah najpogosteje vzklikala, je bilo Vladimir Putin, v knjigi pa se poleg njega pojavi še vrsta drugih, poimensko navedenih posameznikov.

Ime ruske preiskovalne novinarke in borke za človekove pravice, rojene leta 1958, si je svet zapomnil po njenih reportažah iz Čečenije, dežele, kjer so v tistem času izginjali številni novinarji in humanitarni delavci. Čeprav je tudi sama doživela izkušnjo aretacije in na poti v Beslan preživela zastrupljeno skodelico čaja, je odločno nadaljevala z reportažami z vojnega območja in zapise o resničnosti protiterorističnih naprezanj ruske armade objavljala v ruskem tedniku Novaja gazeta. Za bogat novinarski in publicistični opus je bila Politkovska večkrat nagrajena. Svojo kritično glasnost je morala plačati 7. oktobra 2006, prav na rojstni dan ruskega vladarja, o čigar režimu je pisala kot o strašanskem zločinu: pred dvigalom do njenega moskovskega stanovanja so jo našli z dvakrat prestreljeno glavo.