Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Černobilska molitev

Svetlana Aleksijevič
Černobilska molitev
34,20 €

Zaradi različnih vzrokov pri nas te knjige ne morete kupiti. Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Povej naprej

Založba Modrijan
Zbirka Poteze
Leto izdaje 2009
ISBN 978-961-241-328-6
Prevod Veronika Sorokin
Spremna beseda Veronika Sorokin

Tehnične lastnosti
trda vezava
328 strani
Tip knjige
spomini, pričevanja in pisma
Kategorije
družbene vede > sociologija
biografije in spomini

Založnik o knjigi

26. aprila 1986 ob enih, 23 minut in 58 sekund je niz eksplozij porušil četrti blok jedrske elektrarne v Černobilu. V nekaj dnevih je postalo jasno, da posledice černobilske nesreče ne bodo omejene samo na Ukrajino in bližnjo Belorusijo, saj so povišano radioaktivno sevanje kmalu zaznali po vsem svetu. Černobil je tako postal sinonim za največjo tehnološko katastrofo 20. stoletja.

Knjiga Černobilska molitev je posvečena jedrski nesreči, vendar je ta dogodek zanjo le izhodišče – po avtoričinih besedah to ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu. Beremo jo lahko kot molitev posebne vrste, ki se posveča spominu na žrtve in preživele na samosvoj način, z neizprosnim in nazornim prikazom grozljivih posledic nesreče. Namesto objektivnega opisovanja so nanizane osebne pripovedi, osebne zgodbe ljudi, ki so vse to res doživeli in zdaj pripovedujejo, vsak na svoj način. Vsak pripovedovalec je priča černobilske katastrofe oziroma tega, kar ji je sledilo, zato je knjiga še pretresljivejša. Kljub vsej tragičnosti pa je v nekaterih zgodbah tudi kanček humorja, črnega humorja. Kratke anekdote in šale s černobilsko tematiko ne samo popestrijo knjigo in pokažejo nekoliko vedrejšo plat življenja, ampak poudarjajo tudi misel, ki jo je mogoče čutiti v ozadju – da življenje vendarle teče dalje.

Recenzija Bukla

Aprila 1986 sem bil v vojski in do nas so le počasi pronicale vesti o nesreči v jedrski elektrarni, ki se je zgodila v ukrajinskem Černobilu blizu beloruske meje, kjer je niz eksplozij porušil reaktor in stavbo četrtega bloka elektrocentrale. Nas so samo svarili, da tisto leto ni dobro jesti preveč zelenjave, za Belorusijo, ki sama niti ni imela nobene jedrske elektrarne, pa je bila to nacionalna katastrofa, saj je na kontaminiranem območju živel vsak peti Belorus, od tega 700 tisoč otrok. Kasneje so se za nekaj desetkrat povečala rakava obolenja, zvišala se je umrljivost itn. »Nihče jih ni nič opozoril, poklicali so jih zaradi navadnega požara …« pripoveduje Ljudmila Ignatenko, žena gasilca, ki je kmalu po gašenju požara v centrali v mukah umrl zaradi prevelike doze sevanja. Ali pa fant, ki je od očeta gasilca izprosil kapo, jo nosil in kasneje dobil tumor v glavi … Strašne, a resnične (post)černobilske zgodbe.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...