Narava proti kapitalu

Založnik o knjigi

Prelomno aktualno delo mladega japonskega marksističnega teoretika, zagovornika ekokomunizma, ki z raziskavo Marxovih doslej zanemarjenih besedil in ekscerptov oporeka uveljavljenemu stališču, da ekologija ni del Marxove teorije oziroma da je slednja celo antiekološka.

Avtor pokaže, da ima Marxova ekološka kritika sistematičen značaj in pomeni bistven moment v celovitosti njegovega projekta Kapitala. Še več, pokaže, da ni mogoče v celoti razumeti Marxove kritike politične ekonomije, če zanemarimo njeno ekološko razsežnost. Tudi na tej osnovi je avtor souredil novo nemško izdajo Zbranih del Marxa in Engelsa (MEGA2), za svojo knjigo Narava proti kapitalu pa prejel Deutscherjevo nagrado.

Marxu sodobne okoljske raziskave pogosto očitajo naivno sprejemanje idej 19. stoletja o popolni dominaciji človeka nad naravo, zaradi česar naj bi Marx zanemaril destruktivni značaj moderne industrije in tehnologije z množično proizvodnjo in potrošnjo. Avtor ovrže to uveljavljeno stališče, razišče Marxovo teorijo vrednosti in postvarjenja, zlasti na točki razmerja med družbeno in naravno izmeno snovi (Stoffwechsel) ter povezave med vlogo snovi in vlogo ekonomske forme. Ekonomskih kategorij ne moremo ustrezno analizirati, če jih ne obravnavamo v povezavi s snovnimi razsežnostmi narave. Avtor prepričljivo pokaže, da je temeljni koncept Marxove analize prav snov in njeno kroženje. Marx dejansko obravnava celotno naravo kot kraj upora proti kapitalu, kjer se najbolj jasno kažejo protislovja kapitalizma. Knjiga prikazuje, kako Marx najpozneje v šestdesetih letih 19. stoletja vse bolj opaža »meje narave« in te ugotovitve vključuje v svoje teorije. Avtor tako dolgo zanemarjene ekološke vidike v Marxovi misli sistematizira in jih s pomočjo še neobjavljenih Marxovih besedil, zlasti zapiskov, ki si jih je Marx delal ob analizi izsledkov uveljavljenih mislecev in teorij, poveže z njegovimi razmisleki o kapitalu. To delo ni le prelomno, temveč je tudi izjemno pomembno za današnji čas, ko se soočamo z okoljskimi katastrofami, pri čemer Saitō enkrat za vselej odpravi prepričanje, da je Marx verjel, da lahko naravo prilagodimo svoji volji.