Plitvine

Recenzija Bukla

Pred tremi leti je Nicholas Carr (1959), publicist in mislec, ki v svojih delih, denimo The Big Switch (2008), analizira odnos med posvojitvijo nove tehnologije in njenim spreminjanjem človekovega življenja, za mesečnik Atlantic Monthly napisal prelomni članek z naslovom Ali nas Google poneumlja?, v katerem je poantiral dileme in strahove mnogih sodobnih privržencev Gutenbergove galaksije, torej to, ali so zaslonsko branje besedil, nenehno klikanje po aktivnih povezavah in druge interaktivnosti škodljivi za naše poglobljeno dojemanje besedila in ali vse to načenja sposobnost, da bi si ga zapomnili ter poglobljeno razmislili o njem. Dve leti pozneje je ta članek z mnogimi novimi izsledki in navedki ter z mnogimi dodatnimi analizami razširil v knjigo, v katerih se je zaslonskega, internetnega branja lotil tudi z nevrološkega področja (podobno kot se je branja kot kompleksnega možganskega procesa lotila psihologinja Maryanne Wolf v knjigi Proust and the Squid iz leta 2008). V svoji razpravi Carr lucidno obdela najnovejša odkritja v zvezi z možgani in prek njih dokazuje, da tehnologija, s pomočjo katere zaznavamo, iščemo, sprejemamo, analiziramo in shranjujemo besedila ter razmišljamo o njih, neposredno vpliva na naše možgane, saj to dobesedno preoblikuje in spreminja živčne poti. Knjiga je bila seveda deležna tudi kritičnih nasprotnih dokazov, recimo takih, da internetna interaktivnost dejansko dinamizira in aktivira naše možgane (denimo Jonah Lehrer), vsekakor pa gre pri Plitivinah za do zdaj najprepričljivejšo študijo kulturnih in intelektualnih posledic uporabe interneta.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.