Upor telesa

Založnik o knjigi

Dovolite si čutiti, kar ste morali nekoč zanikati, in spet postanite zavezniki svojega telesa in duha.

V pretresljivi knjigi Upor telesa: telo terja resnico Alice Miller raziskuje nevidne posledice otroške zlorabe in zanemarjanja, ki se kasneje v življenju lahko izrazijo kot bolezen, depresija ali samouničevalno vedenje. Telo ne pozablja – skozi simptome in bolečine terja resnico. Ta knjiga je klic k poštenemu soočenju z lastno preteklostjo kot edini poti k resničnemu ozdravljenju.

Upor telesa: telo terja resnico je ena najmočnejših knjig Alice Miller, mednarodno priznane psihoanalitičarke, ki je življenje posvetila razkrivanju resnice o otroških travmah in njihovih posledicah v odraslosti. V tem delu Millerjeva s pretanjenim občutkom in analitično ostrino pojasni, zakaj duševno in telesno zdravje nista mogoča brez iskrenega soočenja z resnico lastnega otroštva.

Avtorica se ne boji postaviti trditev, ki pretresajo temelje naše vzgoje in morale. Z jasno in prepričljivo argumentacijo opozarja, da izsiljena lojalnost do staršev, ki so nas ranili, škoduje našemu telesu in duši. Telo ne pozabi – in čeprav je bilo ob dogodkih nemo, je vse zaznalo. Danes skozi bolečino kliče k priznanju: »Poglej me, priznaj resnico, ki si jo moral zanikati, da bi preživel.«

Skozi primere življenj Dostojevskega, Kafke in Virginie Woolf ter z lastnimi terapevtskimi uvidi razkriva, kako potlačena čustva vodijo v bolezen, dokler jih ne osvetlimo in jih sprejmemo. Njeno sporočilo je jasno: pot ozdravljenja ne vodi v idealizacijo staršev, temveč v pristno čutenje svoje zgodbe, naj bo še tako boleča. Samo tako lahko ponovno vzpostavimo stik s seboj, pridobimo nazaj svojo moč in zaživimo svobodno življenje.

Millerjeva zavrača četrto božjo zapoved – »Spoštuj očeta in mater …« – in s tem izziva generacije naučenega spoštovanja brez pogojev. Kot pravi: »Starši, ki svoje otroke zlorabljajo, si ne zaslužijo njihovega spoštovanja!« Knjiga ni pot tolažbe, temveč klic k svobodi. Vabi vas, da prisluhnete telesu, ki že dolgo govori resnico, čeprav je vaš um ni zmogel sprejeti. Ni nam treba biti »dobri« otroci svojih staršev, če so nas ti prizadeli in še naprej izvajajo čustveno izsiljevanje. Naša odgovornost je, da smo pozorni na opozorilne signale, ki nam jih pošilja naše telo. Na tej zahtevni poti poglobljenega opazovanja zgodovine odnosov s starši nas vodi upanje, da se bomo rodili v pristno notranjo svobodo.

Ta knjiga je iskren in pogumen poziv, da si dovolite čutiti, kar ste morali nekoč zanikati, ter da spet postanete zavezniki svojega telesa in duha. Prebujanje vase ni udobno, a je osvobajajoče – in nujno.

iz knjige

»Ko se otrok rodi, potrebuje ljubezen staršev, se pravi naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito, prijaznost, ter njihovo pripravljenost za komuniciranje. Otrokovo telo, opremljeno s temi darovi, potrebnimi za življenje, ohrani dober spomin in tak otrok bo kot odrasel človek lahko predal svojim otrokom enako ljubezen.« 

»Nasilna vrsta vzgoje je zame zloraba, ker otroku ne odreka le pravice do dostojanstva in spoštovanja njegove človeškosti, temveč vzpostavlja nekakšen totalitarni režim, v katerem otrok niti ne more zaznati ponižanj, onečaščanj in prezira, kaj šele, da bi se jih lahko ubranil.« 

»Nekatere od desetih božjih zapovedi so še danes veljavne. Četrta zapoved pa nasprotuje zakonom psihologije. Brezpogojno bi moralo postati znano, da izsiljena ljubezen lahko povzroči veliko škode.«

»Tudi v priročnikih za samopomoč boste komaj našli nedvoumno zavzemanje za otroka ... V teh nasvetih prepoznavam nasprotja črne pedagogike in tradicionalne morale.« 

»Človek, ki si ne zna privoščiti svoje ustvarjalnosti, tega ne počne prostovoljno. Njegove zavore so posledica njegove zgodovine, ki jo mora spoznati – in to na čustveni ravni –, da bi razumel, kako je postal takšen, kot je.«

»Kako nezaslišan učinek ima ta strah zbujajoča morala na nekoč zlorabljene otroke, ni težko razumeti. Vsak, ki kot otrok ni izkusil ljubezni, hrepeni po njej – včasih vse življenje.«

o avtorici