Vzgajanje strastnih bralcev

Recenzija Bukla

Bilo je nekega poletja sredi mojih gimnazijskih dni, ko se je počit niško delo v eni od tovarn, ki so tisti čas poleti rade zaposlovale dijake in študente, počasi nagibalo h koncu. Do začetka novega šolskega leta sta me ločila še teden ali dva, ki sem ju nameravala preživeti na morju. »In kaj vse boš počela tam?« me je vprašal eden od vrstnikov, ki so se v tovarni redno zaposlili takoj po koncu osnovne šole in s katerim sem med malico klepetala o tem, kako zelo se že veselim morskega oddiha. »Brala, brala in še enkrat brala bom!« sem mu vzneseno odgovorila, on pa me je začudeno pogledal in le zamomljal: »Ampak, lepo te prosim, počitnice so! Nisi v šoli! In zato ti res ni treba brati!«

To prigodo imam še danes pogosto pred očmi. Predvsem med počitniškimi odklopi, ki jih, kajpada, preživljam založena s kupom izbranih knjig.
Še danes, tako kot v svojih gimnazijskih letih, mi branje namreč predstavlja največji vir užitka. Tisto poletno branje, ko se lahko v miru potopiš v svet dobrih zgodb in ko okrog tebe vlada neskon čni mir sladkega brezdelja, pa je sploh nekaj posebnega. Užitek brez primere.
A ob tem vem, da za marsikoga, tako kot za mladega fanta z začetka tega zapisa, knjige predstavljajo vse prej kot užitek. Marsikdo jih povezuje samo s šolsko nujo, z obveznim branjem, ki bi ga bilo najbolje preskočiti ali pa ga vsaj »predihati« v obliki izposojenih obnov sošolcev in sošolk.
Za marsikoga je namreč branje, kot ugotavlja tudi Nancy Newman, avtorica odličnega, izjemno poučnega priročnika o pomenu branja Vzgoja strastnih bralcev, pravi vir frustracije. Sama je to podrobno spoznala na začetku svoje pedagoške kariere. Najsi se je s svojimi dijaki ali študenti še tako trudila, vedno je naletela na podoben odziv: nezanimanje, zdolgočasenost pa tudi odpor so bili glavni odzivi mladih, ko jih je poskušala navdušiti za pisano besedo. Dokler se dela ni lotila povsem drugače! S potencialnimi bralci se je začela veliko pogovarjati, pripravljala jim je različne govorne, miselne in druge igre, v katerih je bilo poudarjeno izražanje, navduševala jih je nad zanimivimi odlomki iz knjig, za katere je vedela, da jih bodo pritegnili, in podobno.
Takšna načela svetuje tudi vsem staršem in vzgojiteljem otrok. Ni res, trdi, da v dobi tehnologije ni moč vzgojiti strastnih bralcev. Vzgajajte z vzorom, svoj dom obdajte s knjigami, veliko se pogovarjajte in razglabljajte o vsem mogočem, pa se bo besedišče otrok krepilo samo od sebe, z njim pa bo naraščala tudi njihova želja po branju.
Ob vsem tem pa ne pozabite, še dodaja avtorica tega kakovostnega in z obilo empatije napisanega priročnika, da gre pri vsem skupaj predvsem za užitek. In užitek je izvrstna spodbuda!

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.