Založba | Maska |
Zbirka | Mediakcije |
Leto izdaje | 2019 |
ISBN | 978-961-6572-53-8 |
Prevod | Alfred Leskovec |
mehka vezava
190 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
filozofija
umetnost
Založnik o knjigi
Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge osebe, na živali ali na aparate? Mar uporabljajo snemalne naprave zato, da jim ne bi bilo treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila, ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu? In jim je ljubše, da se drugi ljudje smejijo, da jočejo ali da verjamejo v nekaj namesto njih; ali tudi, da so namesto njih drugi pijani kot Dioniz, razuzdani kot Mesalina, nedejavni kot Oblomov ali vulgarni kot ameriški predsednik? Zakaj svojih užitkov nočejo imeti zase? In zakaj jim je tako pomembno, če že nočejo užitkov zase, da jih nekdo drug užije zanje?
Recenzija Bukla
»Tu imamo enega izmed najusodnejših simptomov današnje kulture: ljudje nenadoma hočejo biti raje dobri kot pa srečni: in raje hočejo biti boljši od drugih, kot pa se (skupaj z njimi) imeti dobro.« Robert Pfaller misel zapiše v poglavju, ki ga uvodoma začini s kritiko prevladujoče politike; ta se iz finančne krize ni popolnoma nič naučila, da bi se ji v prihodnje izognila, temveč državljanom žuga z grdimi slikami na cigaretah. Resda Pfaller razlago svojih tez naslanja na umetnost. Začne s televizijskimi serijami, komedijami. Interpasivnost se tu kaže v teoriji komedije. Tu junaki igrajo – z vednostjo gledalcev – vselej druge like. Za komedijo je tipično, da postane to, ker verjamejo drugi, bolj odločilno kot to, kar vedo in verjamejo sami junaki: komedija kot par excellence prizorišče iluzij drugih. Zapiše, da je ljubljanska šola (Dolar, Žižek, Zupančič) ključna za razumevanje interpasivnosti. Jedro njegovega dela tiči v opažanjih, da ljudje dandanes ne poskušajo zbežati pred delom, temveč užitkom. Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom. Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu. In ljubše jim je, da se drugi ljudje smejijo, da jočejo ali da verjamejo v nekaj namesto njih; ali tudi, da so namesto njih drugi pijani kot Dioniz, razuzdani kot Mesalina, nedejavni kot Oblomov ali vulgarni kot ameriški predsednik. Robert Pfaller je avstrijski filozof, poučuje na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu in je ustanovni član dunajske skupine za raziskave v psihoanalizi. Je avtor več odmevnih del s področja filozofije kulture in vsakdanjega življenja.
Jedrt Jež Furlan, Bukla 147
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
Sorodne knjige
- Kako živeti? Življenje Michela de Montaigna z enim vprašanjem in dvajsetimi poskusi odgovora 28,50 € Dodaj v košarico
- Slovenski razkoli in slovenska sprava Usodni trk 'valjhunstva' in boljševizma 29,90 € Dodaj v košarico