Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Krščanski (na)govori

Søren Kierkegaard
Krščanski (na)govori
25,00 € 25,00 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa v vrednosti 0,75 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, rok dobave 1-3 delovne dni Brezplačna poštnina

Povej naprej

Založba Celjska Mohorjeva družba
Leto izdaje 2014
ISBN 978-961-278-164-4
Naslov izvirnika Christelige Taler
Prevod Janez Zupet
Spremna beseda Janez Vodičar
Urejanje Alenka Veber

Tehnične lastnosti
mehka vezava
21 x 13 cm
370 g
309 strani
Tip knjige
esej
Kategorije
religija > krščanstvo
filozofija

Založnik o knjigi

Kierkegaardova misel je pri nas že dolgo navzoča. Vse od Kocbeka in drugih eksistencialnih mislecev, ki so se bogatili z njegovo filozofsko in krščansko prodornostjo. Pri Mohorjevi založbi je že leta 1987 izšlo prav tako v prevodu Janeza Zupeta pomembno filozofsko delo Bolezen za smrt.

Kierkegaard zapiše: »Moj govor pa se obrača k tebi, moj zapostavljeni ubožec! Bodi usmiljen, če moreš! Ohrani v prsih srce, kjer kljub revščini in bedi še vedno tli iskra sočutja do bede drugega, da, ohrani srce, ki pred Bogom in v vsej prostosti priča, da je človek lahko usmiljen, celo v najvišji meri in v najbolj odličnem smislu usmiljen, tudi če nima kaj dati.« V njegovih nagovorih imamo bralci občutek, da nas nagovarja kot posameznike, bolje posamičnike, a pri tem ima vedno pred očmi posledice našega odgovora, ki jih je objavil že leto pred tem. Vedno bolj ga je skrbela javna usoda krščanstva.

Gledano z vidika nastajanja Krščanskih (na)govorov je vredno omeniti, da sta najprej nastala drugi in četrti del, ki ju lahko veliko bolj razumemo kot povabilo posamičniku. Prvi in tretji del sta poznejša in veliko bolj usmerjena v kritiko in premislek o javnih vprašanjih, o obstoječi organizaciji, ki se ima za krščansko — konkretno takratni danski protestantski Cerkvi. Tretji del je Kierkegaard v zadnjem trenutku vključil v obstoječe delo in v njem najbolj izrazito izprašuje vest svojemu verskemu občestvu (Prim. H. V. Hong in E. H. Hong, The Essential Kierkegaard. Princeton University Press, Princeton 2000, str. 312). Gre za njegov začetek ‘čiščenja templja’, ki ga je do smrti opravljal z vedno večjo zagretostjo. V tej luči lahko beremo »misli, ki napadajo v hrbet«. »In v Božji hiši boš zvedel resnico, ne od duhovnika, pod čigar vplivom se ji moreš tudi zlahka odtegniti, v nekem smislu, ampak od samega Boga ali pred Bogom.« Dejstvo, da piše Cerkvi izpred dveh stoletij, nas ne sme uspavati. V polni meri je lahko povabilo, da sami premislimo o svoji Cerkvi danes.

Ob premisleku, ki nam ga lahko Kierkegaardovi (na)govori prebudijo kot kristjanom in članom Cerkve danes, nam ne bo lahko. Ne toliko zaradi najrazličnejših škandalov in pretresov. Zanje bi v duhu Kierkegaarda morali biti v nekem smislu celo hvaležni. Teža premisleka ob branju teh (na)govorov prihaja od drugod. Preveč smo zaskrbljeni, kaj bomo jedli in kako bomo od oltarja odhajali potolaženi. Resnica, ki nam jo ponuja Kierkegaard, noče biti dokončna resnica, saj v luči večnosti te tako in tako ne moremo spoznati in dojeti v taki meri, da bi lahko z njo razpolagali. Če bi to poskušali, bi razvrednotili svoje mesto pred Bogom, temeljni odnos, ki nas dviga in usposablja, da smo le nekaj več kot ptice in lilije polja, če se za to odločimo. Sam pove, kaj je njegov namen: »Ta (na)govor o nesmrtnosti pa nasprotno namerava udariti po javni varnosti, ali natančneje tukaj, po zasebni varnosti, ki jo ima namen vznemiriti: je neke vrste drzen napad kakor napad o belem dnevu in vceplja strah kakor nočni napad.«2 Če kdaj, potem smo tudi danes potrebni prebujanja, udarcev, ki bi nas vrnili k pravemu — odrešujočemu odnosu do Boga. K temu nas vabi tudi misel iz papeževe okrožnice v letu vere, ki smo jo postavili na začetek: v živi odnos z Bogom z razlogom, da bi bili krepki in živeli iz odrešenja. Prav ta zadnji cilj, ki je večnost in polnost sreče v veri, je tudi zadnji cilj pričujočih (na)govorov.

Recenzija Bukla

Delo tega velikega danskega filozofa in teologa je izšlo leta 1848 in je ključno za njegovo razumevanje filozofije in krščanstva. Kierkegaard je prvi eksistencialist v zgodovini filozofije, ki človeka obravnava kot posamičnika oz. edinstveno bitje. S tem ga osvobodi, a mora vso odgovornost za svoja dejanja nositi sam. Kljub svobodi pa je človekova mera še vedno Bog. V nagovorih, ki prehajajo v prave literarne mojstrovine, izprašuje vest svojemu verskemu občinstvu, se ukvarja z javno podobo krščanstva in kritično premišlja o danski Protestantski cerkvi kot vodilni krščanski instituciji tedanjega časa. Ob tem ves čas opozarja, da njegova resnica ni dokončna, pač pa želi, da verni posameznik znova stopi na pot odrešujočega odnosa do Boga.

Kristina Sluga, Bukla 109

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...