Sedeti v temi

Recenzija Bukla

Zupan (1961), večkrat nagrajeni slovenski pesnik in esejist, se v svoji novi zbirki esejev (po prejšnji Sto romanov in nekaj komadov iz leta 2014) posveča dvema ljubima mladostnima temama, ki se za njim vlečeta do današnjih dni: Trbovljam, njegovemu rojstnemu mestu, ki se ga spominja na način, na kakršen ta kraj morda nikoli ni niti obstajal, in glasbi, ki je bila, poleg potovanj, eno temeljnih gonil pri njegovem odraščanju ter tudi poti v poezijo in literaturo nasploh. Zupan nas s svojim umirjenim, a pretanjenim občutkom za jezik in pripoved tako vodi po svojih pustolovščinah, od glasbenega komada, ki ga je nekoč slišal in je mislil, da ne bo nikoli izvedel, za katerega je šlo (se je to zgodilo tudi vam? – meni se je), prek tega, zakaj je spet strmoglavil v svet vinilnih plošč, za katere se je pred leti zdelo, da bodo kmalu postale samo še muzejski eksponati, do tega, kako je v njegovem rodnem mestu vsako leto prišlo do tistega kvintesenčnega vprašanja, ki so si ga zastavljali že dolgo pred tem, preden je zanj prišel naraven čas: »Kam grš z nou let?« Poetična nostalgija, ki dokazuje, da je mladost lahko neizčrpen vir pripoved nega navdiha!

Samo Rugelj, Bukla 140

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.