Zablode, prevare, hujskaštva

Recenzija Bukla

Pričujoče delo angleškega političnega filozofa Rogerja Scrutona (1944) (ki je predelana izdaja knjige iz leta 1985) je obenem refleksija in kritika vseh pomembnejših mislecev levice zadnjih petdeset let 20. stoletja kot tudi povsem sodobnih avtorjev (Derrida, Sartre, Foucault, Lukacs, Habermas, Lacan, Badiou, Žižek, Dworkin), ki so odločilno vplivali na zahodno misel, jezik, ekonomijo, pravo in družbo na splošno v drugi polovici dvajsetega stoletja. Po Scrutonu levičarska drža izhaja iz tega, da so dobrine tega sveta nepravično razdeljene in da krivda za to ne leži v človeški naravi, ampak v prilaščanju, ki ga izvaja vodilni razred. Sebe levičarji opredeljujejo v nasprotju z uveljavljeno oblastjo kot zagovornike novega reda, ki bo popravil tegobe zatiranih, zavzemanje za novi red pa upravičujeta dve njegovi značilnosti: osvoboditev in »družbena pravičnost«. Osvoboditev, ki jo zagovarjajo levičarska gibanja danes, pri tem ne pomeni preprosto svobode od političnega zatiranja ali pravice nemoteno oprav­ljati svoj posel, temveč pomeni emancipacijo od »struktur«: od institucij, običajev in dogovorov, ki so oblikovali »buržoazno« ureditev ter vzpostavili skupni sistem norm in vrednot v zahodni družbi. Večina literature levičarjev, ki jih analizira Scruton, se po njegovem mnenju posveča razgradnji institucij, kot so družina, šola, pravo in nacionalna država, po katerih se je dediščina zahodne civilizacije prenesla na nas. Ta literatura, pravi Scruton, »ki jo v najbolj plodoviti obliki najdemo v Foucaultovem pisanju, imenuje 'strukture dominacije' to, kar imajo drugi zgolj za orodja civilnega reda«. Avtor nam tako v tej knjigi metodično posreduje intelektualna izhodišča levice, ki jih nato postopno eno za drugo razgali, kritično ovrednoti in izrazi pomisleke o njihovi univerzalni vrednosti.

Samo Rugelj, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.