Modra in Rjava knjiga

Založnik o knjigi

Zaradi »kritične« oziroma »terapevtske« zasnove svoje filozofije Wittgenstein ni niti metafizik, kot je to še bil Hegel, niti pesimist kot Schopenhauer, niti nietzschejevski nihilist. Wittgenstein ne živi ne v svetu udejanjenih ne razočaranih idej, temveč kvečjemu v svetu idej, ki jih je treba ponovno normalizirati. Vsa njegova zrela filozofija temelji na predpostavki, po kateri je s svetom, v katerem živimo, vse v redu, z jezikom, ki ga govorimo, pa ni nič narobe; težave nastajajo, ko enega poveznemo na drugega, ko začnemo elementom jezika pripisovati elemente realnosti in si skušamo v duhu zamisliti ostre pomene besed.

Napaka tega sveta torej ni več v tem, da v njem ne bomo našli »Boga«, »lepega«, »dobrega« ali »smisla«. Zmota se zgodi le tedaj, ko neko besedo, ki se je morda rodila iz gibov, indeksov, signalov, simbolov, potem pa je postajala vse bolj abstraktna in obča, začnemo iskati v tem svetu, kot da je neposredno utelešena – da jo torej idealiziramo. Navsezadnje tudi naše življenje ne trpi zaradi tega, ker nima pomena, temveč začne trpeti šele, ko začne neki pomen pričakovati. Razlog za to, da je življenje nesmiselno, ni življenje samo, temveč smisel.