Etični obrat v literarni vedi

Recenzija Bukla

Etična literarna veda je, po Virku, morda nekoliko okoren izraz, manj eleganten od etičnega kritištva. Ta po njegovem postaja z naraščajočo anglizacijo in amerikanizacijo ne le humanistike, temveč tudi našega vsakdana vse manj spotakljiva, zato se v delu osredotoča prav na slednjo. Sicer pa velja, da je ukvarjanje z etiko v literaturi – težje jo mislimo brez filozofije – stalnica tako literarne zgodovine kot tudi Virkovega dela. Razmišljanje in raziskovanje etičnega obrata se intenzivneje veže na 20. stoletje in zajema tudi širši spekter humanistike.
V knjigi seže nazaj, v zgodovino, polemizira z najvidnejšimi teoretiki in teoretičarkami etičnega obrata v literarni vedi. Poleg preseka filozofije Marthe Nussbaum, ta piše o tesni povezavi med etičnim in literaturo, se kritično sprehodi skozi razmišljanja Wayna Bootha in opozarja na njegove nedoslednosti. Seže do Kitajske: posebna omemba velja delu tamkajšnjega komparativista Nieja Zhenzha, avtoritete, ki mu pripisuje tudi naivnost in zastarelost. V poglavju Etike Drugosti razpravlja o poslanstvu drugega v pogovoru z Emmanuelom Levinasom in med drugim zapiše tudi: »Politika bi morala biti resnično vedno podvržena kontroli in kritiki s strani etike.« Seveda ne more mimo Jacquesa Derridaja ... Sogovornike spremlja z distanco in natančnostjo cinika, ko opozarja na njihove nedoslednosti, predvsem pri zahodnoevropskih pogledih. Literatura je tu prav posebej občutljiva in izstopajoča, toliko bolj kot sredstvo etične vzgoje, preprosto zaradi čustev, sočutja, imaginacije. Omenja Vlada Sruka, tudi teologa Antona Stresa in druge teoretike. V uvodu seveda ne gre brez spoštljive omembe profesorja Janka Kosa. Konča s filozofijo in doda, da bi si želel napisati teoretsko knjigo na temo, ki jo preverja v časovnih in geografskih vertikalah in horizontih.
Delo je obsežno, temeljito, akademsko in berljivo. Literatura je tu mamljiva tarča, miselni obrati skozi čas pa se berejo bolj žmohtno, kot bi znanstvenemu delu na prvi pogled pripisali. Pregled skozi čas ne more mimo etike, morale, vesti. Virk poudarja, da je v tem pogledu več razprav o metodologiji kot sami razlagi, pomenu, prav tako o razmerju do estetike in vse do politike, predvsem njenega konstrukta etike; etike kot občutljivosti za drugega, politike kot težnje po moči in vladanju. Dvajseto stoletje je najburneje odmevalo prav na relaciji etika in literatura, slednja naj bi bila najboljši katalizator razprav o knjigi.

Jedrt Jež Furlan, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.