Mahničeva estetika in literarna kritika

Recenzija Bukla

Antona Mahniča (1850–1920), teologa, škofa in literarnega kritika, ki je odmevno posegal v slovensko literarno ustvarjanje in kulturnopolitično življenje, najbolj poznamo po odmevnem sporu z Gregorčičem, ki se je razširil na Stritarja, Trdino, Jurčiča, Tavčarja, Levstika, Marico Nad­lišek Bartol in druge. Vzplamtel je spor, ki je pomembno in dolgoročno zaostril nasprotja med liberalnim in klerikalnim taborom. Sto let po Mahničevi smrti Ivo Kerže, profesor filozofije, analizira Mahničev kritiški opus v slovenskem in hrvaškem literarnem prostoru s stališča filozofskih izhodišč estetike in literarne kritike. Dosledno evidentira glavne vire Mahničeve filozofske misli, jih razišče in razloži, kako jih je uporabil pri oblikovanju svojih stališč. Avtor je obdelal celoten Mahničev korpus, tudi besedila, ki so bila podpisana s psevdonimi, in besedila, ki so bila objavljena na Hrvaškem. Delo ima dva sklopa. V prvem so pojasnjena neotomistična filozofska izhodišča, ki so temeljno izhodišče Mahničevega dela, v drugem pa so podani kriteriji, po katerih je Mahnič ocenjeval literaturo. Pri tem avtor hote opušča politični in kulturnopolitični kontekst, da bi izluščil vrednost Mahniča kot filozofsko razgledanega literarnega kritika.

Maja Črepinšek, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.