Teorija pripovedi

Recenzija Bukla

V slovenščini že imamo nekaj dobrih prevedenih teoretičnih knjig o pripovedih in pripovedovanju ter njihovi evoluciji (denimo Wayne C. Booth: Retorika pripovedne umetnosti in Brian Boyd: O izvoru zgodb) in tudi nekaj bolj aplikativnih priročnikov (John Gardner: Umetnost pripovedništva in Syd Field: Scenarij ter Robert McKee: Zgodba), zdaj pa smo dobili še izvrstno domače teoretično delo na to temo. V obsežni strokovni monografiji Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, natančno obdela in analizira pripoved v vseh svojih razsežnostih, saj združuje tako pregled glavnih konceptov, ki so v rabi pri analizi in interpretaciji pripovedi, kot tudi prikaz metodoloških usmeritev, znotraj katerih so se ti koncepti razvili. Knjiga je razdeljena na sedem delov. V prvem avtorica tako obdela klasične in postklasične teorije pripovedi, v drugem pa načine pripovedovanja, od mimetičnosti pripovedi do digresij v njej ter esejizacije, in pa načine opisovanja, načine posredovanja govora, od realističnosti govora do dialoga in notranjega monologa. V tretjem delu pokaže na ključne razlike med literarnostjo in trivialnostjo pripovedi, saj opiše ključne značilnosti obeh načinov pripovedovanja, v četrtem delu pa se posveti prvinam pripovedi, od zgodbe in pripovednega diskurza (sižeja) prek analize vpliva in pomena začetkov in koncev pripovedi do različnih tipov pripovedovalca, fokalizacije ter karakterizacije literarnih oseb, literarnega dogajanja ter časa in prostora v pripovedi. Peti del je posvečen pripovednim vrstam (kratka zgodba, novela, roman) ter teorijam o njih in (romanesknim) žanrom, od potopisnega, kriminalnega do antiutopičnega. V šestem delu oriše razmerje med avtorjem in bralcem, obravnava različne tipe branja, tudi elektronskega, in se posveti različnim vidikom interpretacije pripovedi. Sedmi del je namenjen kazalom in geslovnikom. Delo ni le teoretična študija, saj avtorica skozi vso knjigo streže s primeri, s katerimi osvetljuje svoje trditve in analize. Tako knjiga prerašča teoretičnoštudijske okvire in je uporabna tudi za vsakogar, ki se z literaturo ukvarja bodisi v ustvarjalnem ali pa samo bralnorecepcijskem smislu.

Samo Rugelj, Bukla 138-139

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.