V kavarni eksistencialistov

Recenzija Bukla

Sarah Bakewell (1963) je tista literarna zgodovinarka, ki virtuozno povezuje zgodovino literature s filozofijo (vsakdanjega življenja). Mednarodno se je prebila s svojo tretjo knjigo Kako živeti, v kateri je esejistično pisanje Michela Montaigna, klasika tega žanra, položila na matrico sodobnega bivanja ter skušala odkriti, kako nam lahko Montaigne svetuje pri našem vsakdanjem življenju. S svojo najnovejšo knjigo V kavarni eksistencialistov pa se je odločila raziskati še eno od pomembnih literarno-filozofskih poglavij, tokrat dvajsetega stoletja, saj je skušala odkriti nastanek ter vse premene in posledice eksistencializma, ki je bil spočet v Franciji. Za njegovo rojstvo je postavila trenutek ob koncu leta 1932 ali na začetku naslednjega, ko so se v kavarni Bec-de-Gaz na pariški ulici Montparnasse srečali trije mladi filozofi in srkali marelične koktajle, ki so bili specialiteta tega lokala. Prva od trojice je bila Simone de Beauvoir, takrat stara kakih petindvajset let, svet pa je imela navado opazovati »izza svojih elegantno priprtih vek«. V kavarno je prišla s svojim fantom ­Jean-Paulom Sartrom, sedemindvajsetletnikom zaobljenih ramen in povešenih ribjih ustnic, ki je takrat še vedno razmišljal, s čim bi se prebil v javnost. Raymond Aron, ki je kot tretji sedel za to mizo, je bil dolgoletni Sartrov prijatelj in sošolec in se je nedavno vrnil iz Berlina, od koder je prinesel novice o nemških fenomenologih, ki so se v nasprotju s tradicionalnimi filozofi lotili neposredno življenja. To je spodbudilo Sartra, da si je takoj kupil neko knjigo o Husserlu, si kmalu uredil odhod v Berlin, nazaj pa prišel z novim filozofskim koktajlom, sestavljenim iz mešanice metod nemške fenomenologije ter idej starejšega danskega filozofa Sørena Kierkegaarda, začinjenih s tipičnim francoskim ščepcem lastne literarne občutljivosti, iz česar je nastal – eksistencializem! Kaj vse je sledilo potem, si lahko preberete v tej elegantno spisani intimni zgodovini eksistencializma, ki buhti od bujnega jezika, bistroumnih opažanj in dobro izbranih detajlov, ki nam to poglavje filozofske zgodovine nariše morda najbolj slikovito doslej.

Samo Rugelj, Bukla 145

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.